Vse se enkrat zgodi prvič. Očitno celo povsem neverjetne reči, kot je bila izvolitev večnega laburističnega upornika z zelo veliko razlogi, med katerimi je bil glavni od nekdaj kapitalizem sam po sebi, posebno neoliberalni, ki ga je številnim Britancem v osemdesetih letih vešče vsilila in prodala konservativka Margaret Thatcher. Izvolitev 66-letnega pravega levičarja Jeremyja Corbyna je na Otoku sprožila veliko različnih reakcij. Dve sta ključni.
Prva je bilo navdušenje stotisočev Otočanov, ki jih je potegnil za seboj z glasnim nasprotovanjem varčevalni politiki vlade in Cameronovi konservativni ter z napovedovanjem enakopravnejše in pravičnejše družbe in prerazporeditve bogastva. Navdušeni so tudi zato, ker je resen politik, ki resno govori o resnih vprašanjih in je napovedal, da v parlamentu ne misli sodelovati v pogosto pobalinskem in »klubskem« vedenju poslancev. Všeč jim je tudi zato, ker na vsa vprašanja odgovarja jasno in neposredno – za razliko od velike večine politikov, ki zvenijo ali kot prodajalci ali menedžerji.
Druga reakcija je politični potres, ki si ga je izven Britanije težko predstavljati. Čutiti ga je vsepovsod. V njegovi laburistični stranki in na vsej politični sceni, posebno med politično elito različnih barv, ki, ko gre za britansko državo in družbo, že dolgo ponuja samo trše ali mehkejše odtenke tistega, kar je zakoličil tačerizem. Corbyn, ki ponuja nekaj zelo novega in drugačnega, je to elito najmanj zmedel. Številne v njej, posebej desnico, je očitno prestrašil. V veliki meri, ker je navdušenje nad Corbynom del gibanja, ki se v različnih oblikah pojavlja tudi drugod, od Sirize v Grčiji do Podemosa v Španiji, od Die Linke v Nemčiji do predsedniškega kandidata demokratske stranke Bernieja Sandersa v ZDA, ki se razglaša za demokratičnega socialista in je v vrsti ključnih zveznih držav v prednosti pred Hillary Clinton. Po skoraj desetletju krize in varčevalne politike vlada levica – socialni demokrati doživljajo preporod in ogrožajo domnevno splošno družbeno soglasje o zmagi neoliberalnega modela kapitalizma. Corbyn od trenutka, ko se je prijavil za kandidata, do izvolitve potrjuje nekaj, kar naj bi o političnih reformistih, kakršen je on, dejal Gandi: »Najprej te ignorirajo, potem se ti smejejo, potem, ko zmagaš, pa se bojujejo proti tebi.«
Tri skupine nasprotnikov
Z izvolitvijo si je čez noč nakopal toliko močnih nasprotnikov, da so že njegovi prvi dnevi za krmilom laburistov podobni vožnji po minskem polju, ki se bo povečevalo. Njegove nasprotnike je mogoče poenostavljeno rečeno razdeliti v tri skupine. Prvo, ki mu je najbolj nevarna, tvorijo številni, verjetno večina poslancev iz njegove laburistične stranke, ki ni glasovala zanj in je proti zasuku stranke v levo. Večina ne zato, ker bi imela osebno kaj proti njemu, ampak zato, ker misli, da se laburisti kot levičarska stranka ne morejo vrniti na oblast. Nekateri naj bi že snovali zaroto za njegovo odstranitev. Druga skupina je vladajoča konservativna stranka, ki se pretvarja, da je vesela Corbynove izvolitve, ki naj bi laburiste obsodila na razcepitev ali celo propad. Če bi sodili po absurdnem, paranoičnem in hudobnem novem videu, v katerem konservativci Corbyna razglašajo za grožnjo državni varnosti, jih je prestrašil do kosti. Panični so.
Tretja skupina so z drugo tesno povezani desničarski mediji, posebno tisk, ki je tako nasramno nastrojen proti Corbynu, da med branjem bolijo oči. Zaradi desetletja starih izjav ga razglašajo za prijatelja Hamasa in simpatizerja Ire. Ali se laburisti pod njegovim levičarskim vodstvom lahko vrnejo na oblast, ne ve nihče. Največ je odvisno od njega, najbolj demokratično izvoljenega strankarskega prvaka v britanski zgodovini. Izvolilo ga je skoraj 60 odstotkov od blizu pol milijona ljudi, ki je oddalo glas.
