Dr. Danilo Zavrtanik, rektor Univerze v Novi Gorici: Slovenija bi lahko postala visokošolski cilj za dobršen del sveta

Mednarodna usmerjenost najmlajše slovenske univerze se iz leta v leto krepi, saj so med približno 500 študenti danes denimo Egipčani, Pakistanci, Kolumbijci, Indijci, najbolj priljubljena pa je v sosednji Italiji. Univerza ponuja sedem podiplomskih in trinajst dodiplomskih študijskih programov, povečini naravoslovnotehniško usmerjenih, vabi pa tudi humaniste in umetniško nadarjene.

Naša dolgoročna težava je, da smo po slovenski zakonodaji formalnopravno zasebna univerza, četudi opravljamo javno službo, saj izobražujemo in raziskujemo tako kot javne univerze. To nam povzroča težave na različnih ravneh, predvsem pri financiranju. Posamezni razpisi so namreč pogosto zaklenjeni za nejavne inštitucije. Velik del sredstev zato pridobimo iz evropskih projektov, kar pa nam trenutno prav tako povzroča težave, saj je 2015 leto brez razpisov. Slovenija zamuja s strateškimi dokumenti za finančno obdobje 2014–2020, zaradi česar je financiranje ustavljeno. To se nam bo seveda finančno poznalo konec letošnjega in v prvi polovici prihodnjega leta. Vlaganje v visoko šolstvo in znanost je v Sloveniji v zadnjih petih letih upadlo na zaskrbljujoče nizko raven. Po drugi strani pa si – paradoksalno – želimo imeti vrhunsko visoko šolstvo. A kakovost stane. Zmotno je, če razmišljamo, da smo lahko odlični, četudi v neko področje vlagamo bistveno manj kot drugi.

Sam ne bi pisal novega zakona. Bolje bi bilo, če bi rešili dva poglavitna problema. Prvi je zakonska ureditev financiranja visokega šolstva, kar naj bi omogočilo stabilnejše financiranje. Druga pereča zadeva pa je Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu, katere zakonska ureditev ni več ustrezna in njeno financiranje prav tako visi v zraku. Ne vem, kako lahko pričakujejo, da bo ta agencija skrbela za kakovost visokega šolstva, če pa se mora ukvarjati s tem, kako bo preživela. Ne rečem, da so vse ostale stvari v visokem šolstvu ustrezno rešene, a z njihovo ureditvijo se manj mudi.

Velik potencial je v internacionalizaciji, kar pa je bilo doslej slabo izrabljeno, predvsem zato, ker se vztraja pri ekskluzivni in nerazumni rabi slovenskega jezika. Prepričan sem, da bi Slovenija lahko postala visokošolski cilj za dobršen del sveta, predvsem imam v mislih slovanski svet, sredozemski bazen in Daljni vzhod. Doktorske študije naše univerze obiskuje več kot 50 odstotkov tujcev, ki prihajajo iz najrazličnejših držav. Posebej dobro izkušnjo imamo s kitajskimi študenti, med katerimi so po zaključenem študiju pri nas številni dobili odlične delovne pozicije v domovini.

Veliko delamo na tem, da naši študenti že med študijem opravljajo prakso in imajo stik s potencialnimi delodajalci. Zaradi tega v teh težkih časih dosegamo visoko zaposljivost: v šestih mesecih po končanem študiju kar 80 odstotkov naših diplomantov dobi zaposlitev, v roku enega leta pa še deset odstotkov več. Majhnost je v tem primeru naša prednost, saj prek kariernega centra lahko individualno pomagamo pri iskanju zaposlitve skorajda vsakemu diplomantu. Pravzaprav nas preseneča, da zaradi tega ne beležimo večjega vpisa, saj bi trenutno lahko šolali dvakrat večje število študentov, kot ga, ne da bi nam to povzročilo finančne, infrastrukturne ali kadrovske težave. Verjetno je problem v tem, da si večina mladih še vedno želi študirati v Ljubljani in da jim ni pretirano mar, kaj bodo delali po koncu študija.

Verjetno res. Predvidevam, da naši študentje pogrešajo biti skupaj in se več srečevati. Zato si tudi želimo vzpostaviti kampus, s čimer bi vso dejavnost spravili na eno mesto in vsem študentom priskrbeli sobo, a se projekt žal ne premika naprej. Eden od razlogov je, da v Sloveniji nimamo izkušenj s kampusi in da se nam ti zdijo nepotrebni. Velika univerza, kot je ljubljanska, bi verjetno res težko oblikovala kampus, mi, ki smo majhni in butični, pa še vedno verjamemo, da imamo možnost vso dejavnost zgostiti na enem mestu.

Po dvajsetih letih, odkar smo začeli graditi inštitucijo, je vsekakor primeren trenutek za razmišljanje, kako naprej. Preigravamo dve možnosti za prihodnost, ki pa sta še precej izvedbeno oddaljeni. Po eni strani razmišljamo, da bi s pomočjo tujih vlagateljev poskusili oblikovati inštitucijo, ki bi šolala talentirane ljudi iz ekonomsko in socialno deprivilegiranih območij. Sprva smo razmišljali, da bi se obrnili k vzhodu, kjer je ogromno talentiranih mladih, ki ne morejo priti do izobrazbe. A v luči dogodkov z begunci, ki jih je po mojem mnenju treba enakopravno vključiti v naše okolje in jih narediti za aktivne člane evropske družbe, mislim, da bi bilo pametno najprej njim omogočiti dostop do primernega šolanja in izobrazbe. Prepričan sem, da je med njimi veliko talentiranih, ki jim je treba dati možnost, da v življenju dosežejo kaj več kot le raven fizičnih delavcev. Tukaj je Evropa pred velikim izzivom in pomembno vlogo bi morale odigrati prav univerze. Na naši univerzi bomo s to idejo najverjetneje poskušali navdušiti evropsko komisijo. Če bi bil projekt prepoznan kot pozitiven vidik begunske krize, smo se pripravljeni podati v to smer kot neke vrste poskusni zajček. Druga možnost našega razvoja pa je vzpostavitev univerze po vzoru ameriških tehnoloških inštitutov, kot sta na primer MIT ali Caltech, pri čemer pa bi inštitucija ostala odprta za vsa področja. Seveda bi morali v tem primeru primerno tehnološko razviti celotno okolico.

Menim, da se je od časa vzpostavitve univerze v tej regiji marsikaj spremenilo, morda pa ne do takšne mere, kot so ljudje pričakovali. Pretok znanja v okolje ni ničen, res pa imamo še veliko prostora za izboljšave. Po drugi strani ni pomembno le, da se znanje pretaka z univerze v gospodarstvo, temveč mora tudi okolje znati uporabiti profile, ki jih izšolamo. A treba se je zavedati, da je lokalno gospodarstvo majhno, kot je majhna tudi naša univerza, ki raste zelo počasi. Ne le zaradi finančne omejenosti, temveč tudi zato, ker je prehitra rast lahko polna pasti. Zelo hitro lahko denimo pride do upadanja kakovosti, še posebej, ker več dejavnosti zahteva več sodelavcev, a je primerno usposobljenih na trgu delovne sile le omejeno število. Da bi lahko množično najemali tuje profesorje in raziskovalce, pa seveda nimamo dovolj denarja. Kljub temu trenutno zaposlujemo 50 tujih sodelavcev. Smo majhni, vendar vitalni. Ob novi evalvaciji evropskih univerz U-Multirank smo letos spomladi v parametrih internacionalizacije in raziskovalnega dela dobili daleč najboljšo oceno v širši regiji. Na drugih področjih smo bili malce slabši, a še vedno primerljivi z okolico.

Vsekakor se zavedamo, da problem obstaja, saj če bi ga zanikali, bi pomenilo podobno, kot če bi rekli, da v prometu nihče ne dela prekrškov. Seveda so univerze odgovorne, da takšno početje preprečijo in ga sankcionirajo. Meni osebno se zdi nesmiselno, da se ljudem diplome odvzema dvajset let po končanem študiju, saj takšen človek sploh ne bi smel diplomirati. Sistem mora biti takšen, da sankcionira, še preden pride do podelitve listine. Tudi na naši univerzi smo imeli dva takšna primera, vendar je bilo plagiatorstvo odkrito že v zelo zgodnji fazi izdelave diplome, čemur so sledile ustrezne sankcije. Na tem mestu je izjemnega pomena delo mentorja, ki študenta najbolje pozna. Če aktivno sodeluje pri procesu nastanka diplome, z lahkoto ugotovi, ali je študent prepisoval. Sploh pa si ne predstavljam, da mentor ne bi opazil, da je diplomo študentu napisal nekdo drug. Problem se pogosto pojavlja tedaj, ko določeni profesorji pod mentorstvo vzamejo resnično veliko število diplom, magisterijev in doktoratov naenkrat. Takrat je velika verjetnost, da svoje delo opravljajo površno, kar ugotovijo tudi študenti in skušajo zato najti bližnjice.