Okoli 800 zaposlenih v Daimlerjevi tovarni v Hambachu na vzhodu Francije, kjer izdelujejo avtomobile smart z dvema sedežema, je na referendumu 56 odstotkov delavcev glasovalo za predlog vodstva, da si podaljšajo delovni teden za štiri ure in preidejo na 39-urni delavnik. Tako so namreč glasovali tudi za zagotovitev svojih delovnih mest v prihodnje. Vodstvo tovarne je pred referendumom zaposlenim dalo vedeti, da so stroški dela v Novem mestu nižji. Revoz je tako le za las zgrešil pridobitev novega posla, z izidom referenduma je namreč konec upov, da se bo proizvodnja dvosedežnih avtomobilov smart preselila v novomeške proizvodne prostore.
Gre za letno proizvodnjo 100.000 avtomobilov. Avtomobili smart so rezultat sodelovanja med Daimlerjem in Renaultom; v Novem mestu pa zadnji dve leti izdelujejo štirisedežne smarte. Kot smo pisali nedavno, v novomeški tovarni ne glede na trenutno upadanje povpraševanja na tamkajšnjem avtomobilskem trgu resno računajo na proizvodnjo Daimlerjevega smarta forfour za milijardni trg Kitajske. Za letos sicer v novomeškem Revozu napovedujejo 15 odstotkov večjo proizvodnjo od lanske. Z njihovih proizvodnih linij odpelje 600 vozil na dan, od tega 60 odstotkov twingov (novomeški twingi vozijo zgolj po evropskih cestah, večinoma v Franciji, Španiji, Nemčiji) in 40 odstotkov smartov. V letošnjem prvem polletju so v Revozu izdelali 70.000 vozil. Tudi konec leta naj bi proizvodne količine za petnajst odstotkov presegale lanske, ko so izdelali skoraj 119.000 vozil.
Petkov referendum bo imel precejšnje posledice
Referendum v Hambachu bo imel številne posledice, med drugim bi lahko postal zgled za druga francoska podjetja. Vodstvo tovarne je odločanje, ki je bilo dejansko le posvetovalne narave, organiziralo v okviru prizadevanj Daimlerja, da poveča konkurenčnost in produktivnost vseh svojih proizvodnih enot. Zaposlenim se bo zvišala tudi mesečna plača za 120 evrov in v prvih dveh letih bo vsak dobil še 1000 evrov. Dejansko gre za 12-odstotno podaljšanje delovnega časa ob 6-odstotnem povišanju plače. Predvsem naj bi bila zagotovljena delovna mesta do leta 2020.
Čez dve leti naj bi v Hambachu predvidoma proizvedli že 140.000 avtomobilov. Razmišljanja kadrovskega direktorja v tovarni Philippa Steyerja pa segajo še veliko dlje: »S podaljšanim delovnim časom in našimi načrti za povečanje produktivnosti bomo glede na ostale Daimlerjeve tovarne v dobrem izhodiščnem položaju, da začnemo proizvodnjo četrte generacije avtomobilov smart, o čemer se bo odločalo konec desetletja.«
Sicer so danes pri vsakem proizvajalcu avtomobilov njegove tovarne v medsebojni hudi konkurenci, zaradi česar se pogosto delavcem znižujejo plače. Nižja cena delovne sile pa bistveno ne izboljšujejo ponudbe, saj stroški dela predstavljajo samo 25 odstotkov cene avtomobila. Če je na primer vodstvu tovarne v Hambachu uspelo v naslednjih petih letih za 5 odstotkov zmanjšati maso plač, to pomeni samo 1,25-odstotno varčevanje pri stroških za proizvodnjo avtomobila.
S prostovoljno odločitvijo zaposlenih zaobšli zakonodajo
Francoski mediji so referendumu posvetili veliko pozornosti. Nekateri komentatorji menijo, da se bo odslej v francoskih podjetjih po zgledu iz Hambacha z referendumi reševalo konflikte med zaposlenimi in vodstvi podjetij. Na ta način bi se lahko izognili zakonsko določenemu 35-urnemu delovnemu tednu in zapletenim zakonom o delovnem pravu. Prav v 35-urnem delovnem tednu, preveč zaščitenih zaposlenih in visokih plačah vidijo francoski delodajalci glavnega krivca za sedemletno gospodarsko stagnacijo in nenehno naraščanje števila brezposelnih.
Vodstvo tovarne v Hambachu bo sicer moralo v skladu z zakonom referendumski rezultat še potrditi v sporazumu s sindikati. Večina sindikalistov ob dobičkonosnem poslovanju tovarne opozarja, da se na ta način spodkopava zakon socialistične vlade o 35-urnem delovnem tednu iz leta 1998 in da si bo delodajalec do leta 2020 pri vsakem zaposlenem prilastil 5000 evrov.
Socialistična vlada, ki je doslej bolj neuspešno poskušala spodbuditi gospodarsko rast predvsem z davčnim razbremenjevanjem podjetij, namerava v prihodnje vsaj deloma zmanjšati pravice zaposlenih in zagotoviti, da bi pravila igre v podjetjih določala neposredna pogajanja na mikro ravni in referendumi. A večji fleksibilnosti na področju delovnega prava močno nasprotujejo na levici, tudi znotraj vladajoče socialistične stranke, ob tem ko je morda ravno zaradi te togosti vse manj redno zaposlenih, ki bi se jih lahko branilo. Res pa je tudi, da delodajalci, ki vedno znova grozijo s preselitvijo proizvodnje drugam, svoje partikularne interese po čim večjem dobičku pogosto uspešno skrivajo pod zahtevami po konkurenčnosti podjetja.
