Čas v romanu Sebastijana Preglja Kronika pozabljanja res ni pomemben. Kar je treba poudariti glede na to, da je glavni junak (in res je junak) starejši gospod v domu za upokojence. Ni socialna študija, nima veznega tkiva z gerontologijo, roman ni nastajal na terenu, v pogovorih s prebivalci, ni študija udobja ali neudobja staranja, prostora v času. Ni spodbudna, češ, v starem telesu, pozabljivih možganih in poskočnem srcu nam bo v domu za upokojene lepo. Pozabite na novičarsko plat. Pozabite na prvožogne misli o času, staranju z začimbami življenje je lepo. No, ali pa ne. Vsekakor ni črno-belo. Pozabite na zlomljene tik pred zdajci. Tudi demenca je tu samo eno od sredstev za lovljenje in ne lomljenje miru. So bile sanje ali je bilo res? Ni pomembno, ker če čas ni pomemben, potem je lahko vse res. Bolj kot vse našteto je raziskava jezika, ne trajanja ali prepletanje časa, opazovanje brez pridevnikov, mnenj in sodb. Kar je najtežje. Tako živeti, opazovati, pisati. Kratki stavki, nikakor skopi, vseskozi podčrtavajo in predvsem utrjujejo manj je več. Lažje je klepetati, razlagati, barvati, vseskozi nekaj čutiti. Sebastijan Pregelj tega ne počne in vendar barva mir in spokojnost.
Naš junak pluje skozi spomine, ki ne zrcalijo junaškega življenja. Njegovo je bilo mirno, navadno, previdno in urejeno. Nekje na koncu poti, ko se tudi zaljubi, se ga reši. Razproda svoje življenje. Tudi dobesedno. Kaj mu bo posestvo zemlje ali stanovanja na koncu vsega? Proda in sezida dom za priseljence. Nenavadna zgodba slovenskega gospoda, ki bi pravzaprav lahko živel kjerkoli. Lahko bi vam naštela situacije, stvari, misli, vam razgrnila prav vse elemente zgodbe. Pa vam ne bi mogla razgrniti senzibilnosti in veščine, s katero je roman napisan.
Ko ga drugič prelistavam, se prelivata spokojnost romana in realnost. Vsega je preveč. Novic. Dela. Komuniciranja. Šokantnosti, goljufij, nesreč, razseljenih, izgnanih. Kopičenja stvari, hrane, norm, pogojev. Receptov za uspeh, za napredovanje. Za dobiti delo, ga obdržati. Laufati brez sape v začaranih krogih. Potem ko smo použili vso pravo, zdravo hrano. Popili priporočeno količino vode iz plastenk. Ko vse bolj hlastamo za vsem, ugotavljam, da nam na drugi strani hitro in zlahka skopni tisto, kar je pomembno. Življenje, počasnost, čas za razmislek in čas, ko nič ne mislimo. Zato sem se ustavila. No, prilagodila sem se trgu, ki me sicer še detektira na spodnji meji zajetja kakšne od statistik. Ob pretežno meglenih finančnih prilivih. Ne bom več tekla v začaranih krogih. Zato hodim. Hitro. Tudi počasi. Ne vedno dolgo. Če se le da, vsak dan. Zato berem. Ne zbujam nerealizirane komparativistke v sebi. Pozabim na vse kontekste, pretekle niti. Vzamem, kot se ponuja. Ne berem gledaliških listov in kritik, preden grem na predstavo.
Včasih ne vem, kako je naslov filmu, ko se odpravim v Kinodvor. Samo grem. In gledam. Ne režiram. Prepustim se. Jemljem v roke in na oko tako, kot je. Mi uspeva? Ne še? Če me kakšna knjiga dolgočasi, je pač ne preberem do konca. Škoda časa. So še druge. Se pa vsak dan bolj potrudim. Ker se mi zdi, da to šteje. Mir, čas zase (branje), čas za ljudi. Nove, drugačne, ljube, znane, mimobežne. Čas za eno delo na dan. Čas za kosilo. Čas za sprehod. Čas za ne misliti, analizirati in reševati, česar danes ne morem rešiti. Vmes se vsepovsod veliko dogaja in potem ne vem vedno, kaj se je zares zgodilo. Begunci so zelo zares. Prav gotovo so tudi bolj ali manj polikani gospodje, ki iz ostankov svojega življenja sestavijo vsaj njim varno postajališče. Začasen dom.
V luči tega se mi niti ne da več vsak dan kritizirati, se vsaj jeziti zaradi, recimo, kulturne politike. Jutri bo nova nerodna izjava, brezbarven ukrep. Pa se me zelo tiče. Sem na poti v budizem ali je tako, ker nisem še čisto vsega izgubila? Kako vem, da ne bom jutri res na cesti? Z begunci na cesti, v slovenskem azilnem domu ali begunka doma? Bom takrat dokončno znorela in zanetila revolucijo ali bom godna za življenje v gozdu? Zakaj mi še ni vsega dovolj, zakaj se ne razjezim do skrajne meje? Se bo kaj spremenilo, če se bom? Naj brskam po smeteh (medijev, spleta, uredb, zakonov, raziskav, mnoštva mnenj), odkrijem dokaze, maham z njimi, razgaljam kot lovski pes ali forenziki s televizije? Ali naj zgolj vadim mir?
Naj mi pisatelj oprosti morebitno zlorabo romana za razgradnjo mojih kalvarij in novopridobljenih (začasnih?) radosti. Hkrati ne more biti soodgovoren za moje branje. Napisal je, naredil dobro delo in nam ga prepustil. Še vedno ga berem z ne prav visokega razglednega stolpa tu in sedaj. In med drugim občudujem in vadim njegov fokus, opazovanje in spokojnost. V roman nas povabi s posvetilom: »Nazadnje se po navadi vse nekako izide. Na koncu je navadno vse nekako prav.« Hja, in konča s »Si življenje, kot je.« Navdihujoče, svetlo in spokojno branje. Napisal ga je moški mojih let. V prvi osebi edine.
