Bistvo je improvizacija, med improviziranjem začenjaš razumeti formo, strukturo, ponavljanja, dinamiko, s tem dobivaš nadzor nad kompozicijo. To je kot komorna glasba, ko se dva, trije med sabo natančno poslušajo in razumejo drug drugega. Ne moreš improvizirati v orkestru, v manjši skupini pa se lahko pogovoriš, skupaj razviješ ideje. Zelo dosledno se držim tega in se včasih na ta račun tudi šalim, pravzaprav se ves čas šalim; včasih se obnašam kot klovn, drugič kot ovca, potem pa mi pravijo, naj počistim za sabo svoj drek. Pravzaprav vsak igra svoj drek.
Toda ko stopi glasbenik na oder, postane stvar zelo resna. Ne gre le za to, ali nekdo dobro igra violino, trobento ali celo najboljše na svetu igra čelo. To ni pomembno, številni so dobri glasbeniki. Najpomembneje je, kaj izraziš na odru, izraziti je treba humanost in človečnost, to, kar dejansko smo; saj smo še ljudje, kajne? Seveda smo individualni, posebni, pomnimo stvari. In improvizacija je stvar spomina, ne igranja; je središče pozornosti in je trdo delo.
Govorite o jasni kompozicijski strukturi. Koliko je potem svobode v improvizaciji?Nimam rada termina svobodna glasba. Kaj je sploh svoboda? Nihče ni svoboden, ne moremo biti svobodni. Lahko nas privlači nekakšna svoboda, toda v improvizaciji, recimo, se moraš naprej veliko naučiti. In ta nekomponirana inštrumentalna glasba zahteva odnos do učenja, do inštrumenta, orodja, da se lahko izraziš. To znanje pa si prislužimo samo s trdnim delom. Potem pa moramo vse pozabiti, da lahko postanemo svobodnejši. Potem šele lahko rečemo, tega ne maram, to pa mi je všeč. To naredi moje čevlje še bolj rožnate, zato ker želim imeti rožnate čevlje in želim nositi rožnata očala. Ampak da dospemo v neko obliko svobode, se moramo učiti kulturno zreti: da bomo vedeli, kako jabolko zraste na drevesu v literaturi, v filmu, kako prisluhniti Palestini in kako poslušati Beethovna, Bacha ali Cagea, tako »črno glasbo« kot free jazz improvizacijo, tako folk glasbo kot tibetansko glasbo, tako afroameriško kot afriško glasbo.
Koliko družbeno angažiran naj bo danes umetnik?Umetniki ne maramo politike, zavedamo pa se, da je pomemben odnos do tega, kar se dogaja. Sem politično ozaveščena in sanjam, hodim, govorim, igram v teatru na določen način. In vi poslušate moj solo. To spreminja svet.
Umetniki so subverzivni, in če nisi, greš pač v inštitucijo, postaneš inštitucionalni umetnik, greš vsak dan v službo in si srečen. Jaz pa sem upornica, umikam se od tega. Enako sem razmišljala pri dvajsetih, enako sem razumela in imela distanco do vsega, kar je narobe. Bila sem nekakšna solo ekstremistka, ki provocira nekatere skladatelje. (smeh) To je moj odnos do sveta in to se potem odrazi v moji glasbi.
Kako se kot ženska prebijate v večinoma moškem glasbenem svetu?Če pogledate samo odnose v klasični glasbi, performerji so bili v glavnem moški in niso igrali glasbe obeh spolov. Tudi sama sem igrala Mozartovo glasbo, glasbo Prokofjeva, Stockhausnovo, Boulezovo glasbo; samo molčala sem in igrala. Računali so na dober izplen, toda prišel je trenutek, ko sem vse porinila od sebe in jim rekla, da sem ga morda polomila, ampak to je »moja glasba«, ter se dejansko vrgla v polje kreativnega – in to je jazz. Potem sem se srečala z Anthonyjem Braxtnom in vsemi drugimi glasbeniki, ki so v sedemdesetih prihajali v Pariz. Bili so tako svobodnega duha, igrali so tako inventivno, kreativno, novodobno, drugače, kot smo poslušali v klasični glasbeni šoli. Ampak ta kreativni jazz je na sceni, na kateri je bilo seveda zelo malo žensk, tudi razdiral. Zaradi odločitve tistih moških, ki so bili producenti, direktorji festivalov, mimo katerih se moraš prebiti, preriniti skozi ta filter. Jaz sem dobra, sem močna, petkrat močnejša sem, toda če sem preveč neposredna, me skozi ta moški filter ravno tako ne spustijo. Moški med seboj tekmujejo. Razumete, to je tudi politično vprašanje. Sama ne tekmujem z nikomer.
John Cage in Giacinto Scelsi sta skladala posebej za vas.Lahko bi napisali cel članek samo o tem, kako dolgo je bilo najino sodelovanje s Cageem! Skupaj sva doživela veliko zvokov, tudi neke vrste svobodo v glasbi. Seveda, to je način svobode, da si lahko nekje res samo svoj. Cage mi je dal občutek realnosti, bila sem lahko človek, čutila sem kot človek. Bil je nemirnega duha, ampak dal mi je priložnost, da sem našla pot do sebe. Scelsija pa sem srečala na tenisu in še dolga leta sva dvakrat, trikrat na leto igrala tenis v Rimu. On je zelo zaprt, drugačen skladatelj in improvizator. Zaljubljen je bil v zvok. Pokazal mi je tudi, kako naj igram njegovo glasbo. Njegova glasba je velikopotezna, povezana je s srčnim utripom. Ko jo igraš, sam postaneš zvok, vse skupaj postane transcendentalno. V njem so združene glasbe vsega sveta.