Na začetku smo bili slabe volje. V Ljudskem vrtu smo si v živo pred polnimi tribunami ogledali že veliko nogometnih spektaklov, tokrat pa je bilo na stadionu še veliko prostih sedežev. Na zasedenih sedežih pa je bilo precej gledališkega občinstva. Očitno imajo Štajerci nogometa in z njim povezanih težav dovolj, toliko bolj, ker je beseda kriza prisotna na vsakem koraku. Žal pa so pozabili, da je partnerju treba stati ob strani predvsem takrat, ko mu gre slabo. In v tekmi z Estonijo, ki bi Slovenijo ob zmagi popeljala na tretje mesto kvalifikacijske skupine E in z veliko gotovostjo v dodatne kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu, bi fantje takšno pomoč krvavo pomagali.
Ker ni bilo peklenskega vzdušja, smo slišali več kot po navadi in slišati je bilo marsikaj. »Poglej totega malega, na tega morajo biti še posebej pozorni,« je med intonacijo himne govoril navijač in imel v mislih estonskega napadalca Atsa Purja. Če zanj morebiti še niste slišali, pa ga slovenski nogometaši odlično poznajo in jim že omemba njegovega imena požene strah v kosti. Z razlogom: na zadnjih dveh medsebojnih kvalifikacijskih tekmah, ki so jih Estonci dobili z 2:1 (v Ljubljani leta 2011) in 1:0 (v Talinu septembra lani), je namreč kar dvakrat zadel v polno. »Če bodo naši spet igrali kot osnovnošolci in brez pomoči razrednika, se jim ne piše nič dobrega,« je ob spominu na bolečo tekmo s Švico modroval neki drugi »poznavalec« nogometa, v prvi postavi pa smo opazili dve spremembi glede na sobotno tekmo – v napadu je poškodovanega Milivoja Novakovića pričakovano zamenjal Robert Berić, na mestu zadnjega veznega pa je priložnost namesto Daliborja Stevanovića dobil Rene Krhin.
Spopad malčkov (ne pozabimo, v Estoniji živi le 1,3 milijona ljudi) so bolje začeli gostitelji, ki so skrili žogo, Estonci pa so se zaprli in nakazali, da so prišli po točko, ki bi jih ohranjala na zanje sanjskem tretjem mestu. Žoga se je »sprehajala« zdaj po levi, zdaj po desni strani, toda predložki Kurtića in Iličića niso bili ne dovolj močni ne dovolj natančni, da bi pomagali načeti mrežo vratarja Aksaluja. »Mi, Slovenci« je bil zgolj občasni preblisk s tribun, dlani večine na vzhodni tribuni pa so ostale hladne. In celo žvižgov ni manjkalo.
Zdi se, da je Kevin Kampl v 50. minuti nalašč odgovarjal sodniku in dobil rumeni karton, da bi soigralce spodbudil k agresivnejši igri, gledalce pa zbudil iz sna. Uspelo mu je, Robert Berić pa se je v 63. minuti po dvojni podaji z Valterjem Birso znašel ena na ena z vratarjem in ga suvereno premagal z 1:0.
Na koncu smo bili vendarle srečni. Slovenija gre naprej, kar ji zagotavlja tudi ugoden razpored zadnjih dveh krogov, ko igra z Litvo in San Marinom, nogometaši baltske države pa z Anglijo in Švico. Grenak priokus iz Basla pa še vedno ostaja…
