Ko na evropskem prvenstvu v košarki igra Gruzija, ima ta reprezentanca prav posebnega navijača. Ni le navijač, je tudi novinar, športni in politični (dela za gruzijske in ukrajinske medije), in aktivist. Na tako rekoč vseh večjih mednarodnih tekmovanjih, na katerih v različnih športih sodeluje Gruzija, pozornost žanje zaradi svoje posebne oprave. Vedno nosi majico ali pulover, na katerem so izpisani njegovo ime in priimek, Gruzija in abhazijsko mesto Sokhumi. Na glavi ima kapo z gruzijskimi državnimi simboli, na njej zataknjeno zastavo in pritrjena okraska za novoletno jelko. Jasno, tudi ta dva sta v rdeči in beli barvi. Možu, o katerem teče beseda, je ime Tengiz Pačkoria. Tekem Gruzije, čeprav v Zagrebu poroča o evropskem prvenstvu, nikoli ne spremlja na novinarski tribuni, ampak se vedno pomeša med navijače.
Zaradi svoje oprave se ljudje želijo fotografirati z njim. Marsikdo nanj gleda zviška in mu zabrusi, da je videti kot božično drevo. On pa na zbadljivke prostodušno odgovarja. »Res je, kajti zame je vsak dan božič. Želim si, da bi se ljudje smejali in uživali življenje,« je dejal, ko se je usedel v fotelj v enem od zagrebških hotelov. Čeprav se na prvi pogled zdi le prismuknjeni ljubitelj športa, se za masko, ki jo predstavlja obleka, skriva več. Skriva se njegova življenjska zgodba. Tengiz Pačkoria je namreč eden od 400.000 beguncev, ki so na začetku devetdesetih pobegnili iz proruske separatistične pokrajine Abhazije, kjer je v državljanski vojni posredovala Rusija.
Pačkoria, ki zdaj živi v Tbilisiju, v svojem domačem abhazijskem mestu Sokhumi pa ni bil, vse odkar ga je moral zapustiti, se je odločil, da mu bo šport pomagal zaceliti rane. In da bo tudi orodje, prek katerega bo svetu sporočal svoje prepričanje in želje. Z oblačili in novinarskimi prispevki opozarja na abhazijsko vprašanje. »Hočem opozarjati, da je Sokhumi gruzijsko mesto. Je celo najstarejše gruzijsko mesto. Tako sem bil oblečen tudi na olimpijskih igrah v Sočiju, kjer sem na otvoritveni slovesnosti razprostrl transparent. Tudi Soči je gruzijsko mesto. V gruzijščini Soči pomeni božično drevo,« je dejal in skupaj z njegovo ženo (v tem primeru prevajalko) smo smeje ugotovili, da je bilo potem božično drevo na obisku pri božičnem drevesu.
Za tak način izražanja protesta se je odločil pred petimi leti in od tedaj te obleke nosi na vseh športnih, kulturnih in političnih prireditvah, ki se jih udeleži. Večkrat pristopi k znanim ljudem, kot je predsednik evropske nogometne zveze Michel Platini, s katerim se smeji s svoje vizitke, včasih pa tudi preseneti, kot je na primer začudenega selektorja nemške nogometne reprezentance Joachima Löwa na novinarski konferenci v Tbilisiju. Tudi ko gostuje v televizijskih oddajah, puloverja, kape in okraskov ne sname, prav tako ne, ko gre na zasebne poti. Celo v Moskvi jih je nosil, kar zna biti glede na politične odnose med Gruzijo in Rusijo rahlo tvegano. »Ko sem hodil po Moskvi, so me nadzirali. Policisti so me ustavili in spraševali, zakaj sem tako oblečen. Pa sem jim povedal, da zato, ker je Sokhumi gruzijsko mesto, ker je vedno bil in vedno bo. Upam, da bo prišel čas, ko nam bo Putin vrnil Abhazijo,« je pojasnil. Da ne bi bilo pomote, je dodal: »Ruski ljudje so pri nas dobrodošli, ne maramo le ruske politike. Šport je užitek in orodje za zbliževanje ljudi.«
Ko je debata tekla o športu, je kot enega največjih dosežkov gruzijske košarke omenil naslov evropskega klubskega prvaka, ki ga je leta 1962 po zmagi v finalu nad madridskim Realom dosegel Dinamo Tbilisi. O tem uspehu imajo v Tbilisiju muzej. »Košarka je eden najbolj priljubljenih športov v Gruziji, imamo nekaj izvrstnih košarkarjev,« je dejal. Ki pa jim v Zagrebu ne gre najbolje, kajti so še brez zmage. Zelo slabo jim kaže z uvrstitvijo v drugi del prvenstva v Lille. Tudi če se ne bodo uvrstili, bo Pačkoria imel ekipo, za katero bo navijal. Pesti bo stiskal za Latvijo. Ne le zaradi prijateljskih vezi, ki jih ima Gruzija skozi zgodovino z baltskimi državami, ampak še zaradi enega razloga. »Drži, z baltskimi državami imamo posebno vez, ker smo bili v Sovjetski zvezi v podobnem položaju. Toda za Latvijo navijam tudi zaradi Ainarsa Bagatskisa. Ta je zdaj selektor Latvije, pred tem pa je treniral moj Sokhumi.«
Košarkarski klub Sokhumi igra v prvi gruzijski ligi, toda domuje v Tbilisiju. Pačkoria si želi, da bi košarkarski klub, s katerim je odraščal, nekoč spet lahko igral v mestu Sokhumi. In da bi se tja lahko vrnil tudi sam. Toda usodo Tengiza Pačkorie in njegovega ljubljenega kluba upravljajo druge roke.
