V nasprotju z nekaj zahodnoevropskimi državami je politika španske konservativne vlade Mariana Rajoya do beguncev precej blizu ksenofobnemu stališču višegrajske skupine držav. Novi županji Barcelone in Madrida, izvoljeni maja letos ob podpori gibanja indignados (ogorčeni) in stranke Podemos, sta se zato povezali s številnimi drugimi levo usmerjenimi župani, med drugim iz Zaragoze, La Corune in Pamplone, da bi mimo Rajoyeve vlade ponudili pomoč migrantom. Ada Colau, barcelonska županja, je dala pobudo, potem ko je sporočila, da se vsak, ki je s stanovanjem ali kako drugače pripravljen pomagati beguncem, lahko vpiše v posebej za ta namen odprt register. Na tisoče Kataloncev se je takoj javilo.
Čeprav novih beguncev v Španijo najbrž še ne bo kmalu, vsaj ne v večjem številu, so v Madridu na glavno pošto izobesili velik angleški napis Welcome refugees (Dobrodošli, begunci). V Valencii pa so mestne oblasti dale na razpolago bodočim beguncem centre za nastanitev in 110 socialnih delavcev, ki naj bi pomagali predvsem otrokom. Ada Colau, ki jo pri tem podpirajo številni drugi župani, sicer zahteva, da se begunci vselijo v prazna stanovanja bank, ki so jih te dobile ob neplačanih hipotekarnih posojilih.
Premier Rajoy je predvsem zaradi velike brezposelnosti zelo nenaklonjen migrantom, saj je v naslednji dveh letih pripravljen uradno sprejeti samo 2739 beguncev, medtem ko Bruselj zahteva, da jih Španija prevzame 5849. Poleg tega je letos njegova vlada s trojno mrežo, visoko šest metrov, in posebnim alarmnim sistemom povsem onemogočila, da bi se lahko kak Afričan prebil na ozemlje Melille, španske enklave v Maroku. Sicer Afričani in Sirci, ki se po morju prebijejo do Španije, vedo, kako je z brezposelnostjo, in tako želijo čim prej nadaljevati pot v Nemčijo.
Le Penova besna na Nemčijo
Francoski predsednik François Hollande in njegova socialistična vlada vsekakor bolj kot Rajoy podpirata nemška prizadevanja za pravično porazdelitev beguncev. Vendar se v zadnjih dneh nekoliko preveč oklepata številke 24.000 beguncev, koliko jih naj bi Francija v naslednjih dveh letih sprejela po načrtu birokratov iz Bruslja. Za marsikoga na desnici je še ta številka previsoka, zlasti če gre za muslimane. Posamezni župani celo zavračajo, da bi sprejeli kogar koli. Več deset socialističnih županov, tudi iz večjih mest, pa je vladi sporočilo, da so pripravljeni sprejeti begunce. Številni drugi župani si sicer ne upajo lepo poskrbeti za begunce, medtem ko številni njihovi volilci čakajo na socialna stanovanja.
Voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen, ki ji zadnje ankete obetajo prepričljivo zmago v prvem krogu predsedniških volitev, pa je v nedeljo na strankini poletni univerzi dejala: »Francija nima sredstev, ne želje, ne energije, da bi bila širokosrčna do revežev vsega sveta. (…) Če bomo dovolili, da nas preplavi val priseljencev, bo uničena naša nacionalna identiteta.« Poudarila je, da se s priseljevanjem povečuje nevarnost islamističnega terorizma. Nemčiji je očitala, da hoče »uvoziti množice sužnjev«, da je tako odprla vrata beguncem in da Evropi vsiljuje kvote. Politične nasprotnike pa je obtožila, da manipulirajo s čustvi, tudi s smrtjo triletnega Ajlana, da bi v javnosti zbudili občutek krivde. Sicer kar 55 odstotkov Francozov ne želi, da bi bila njihova država tako odprta do beguncev, kot je Nemčija. Zakaj torej Nemci, ki v veliki večini podpirajo svojo vlado, razmišljajo drugače? Francoski politolog Dominique Moisi meni, da so lahko bolj odprti do drugega in humani, ker so bolj zadovoljni, saj nimajo težav z gospodarstvom in brezposelnostjo.