Aličino popotovanje po čudežni deželi se začne, ko na travnatem pobočju mimo nje švigne bel zajček v telovniku z žepno uro, ki mu zvedavo dekletce sledi v luknjo pod živo mejo. Pristane v svetu domišljije, kjer jo pričakajo absurdne situacije, kjer ji denimo stekleničke velevajo »izpij me«, dojenčki se spreminjajo v prašičke, partijo kroketa pa se odigra tako, da se namesto palic uporablja flaminge, žoge pa nadomeščajo živi ježki. Nenavadna in malce nora govoreča bitja, kot so mačka režalka, ljudje karte ali ponarejena želva, Alico zapeljujejo v besedne igre, matematične zagonetke in čudaške uganke. »V čem sta si podobna krokar in pisalna miza?« med čajanko vpraša klobučar.
Vendar imajo vsi ti nesmisli strogo premišljeno strukturo in lastno logiko, zato Alica v čudežni deželiLewisa Carrolla sodi med vrhunce nonsensne literature. »Bistveno za nonsens je uravnotežena napetost med nakazanim in odvzetim pomenom,« je pred leti za naš časopis pojasnila dobra poznavalka nonsensne literature, pesnica, pisateljica in prevajalka dr. Barbara Simoniti.
Očarala otroke in odrasle
Pripoved je menda nastala, ko se je profesor matematike in logike ter pisec matematičnih učbenikov Charles Dodgson odpravil na izlet z družino Liddell, ki je imela tri hčere, željne poslušanja pravljic. Prigodam soimenjakinje iz podzemlja je še posebej navdušeno prisluhnila desetletna Alice. Lik, ki naj bi ga sama tudi navdihnila, jo je tako očaral, da je Dodgsona moledovala, naj pripoved spravi na papir. Ugodil ji je in leta 1865 je z ilustracijami Johna Tenniela izšla knjiga Alice's Adventures in Wonderland (Aličine dogodivščine v čudežni deželi). Dodgson jo je podpisal s psevdonimom Lewis Carroll, bojda zato, ker se je kot matematik sramoval pisanja pravljic. Prvo naklado je velel uničiti, ker ni bil zadovoljen z njeno kakovostjo, zato je zgodba na prodajne police prišla šele v začetku naslednjega leta. Bralci so jo hitro pograbili in bili kasneje navdušeni tudi nad njenim nadaljevanjem Skozi zrcalo.
Toda prijateljevanje z resnično Alice se je kaj kmalu končalo, saj so Liddellovi, kot tudi mnogi drugi, z njim prekinili stike, ko so spregledali, da se sumljivo veliko druži z otroki in jih rad fotografira. Še danes marsikdo vztraja, da je Alica pedofilska fantazija. Kritiki si še vedno niso enotni niti, ali je knjiga primernejša za otroke ali odrasle. Barbara Simoniti je razjasnila: »Glavni čar Alice kot nonsensa je za otroškega bralca v tem, da abstraktni svet odraslih, ki je otroku na tej razvojni stopnji še nerazumljiv, prevaja v njemu umljiv konkretni svet. In ker se seveda vsak odrasel človek spominja svojega otroškega razmišljanja, je to potem tudi zanj zelo zabavno.«
Otrokom pustil biti otroci
Knjiga je nastala v viktorijanskem času in v Aličinem popotovanju se odslikavajo številne družbene omejitve, ki pa jih avtor spreminja v predmet posmeha. Tako se je denimo obregnil ob tedaj nastajajoči javni šolski sistem, še posebej pa ga je veselilo norčevanje iz angleškega plemstva, upodobljenega v grdi vojvodinji in okrutni srčni kraljici, ki ob najmanjših prekrških svojih podanikov vpije: »Odsekajte mu/ji glavo.« Tudi v nekaterih drugih likih naj bi se prepoznali številni takratni pomembneži.
Carrollova naprednost se je kazala predvsem v prekinitvi s tradicijo moralistične literature za najmlajše. Otrokom je pustil, da so otroci ter se ob fantazijskih prigodah ali besednih igrah enostavno zabavajo. »Nonsens je namreč stalna igra z jezikom in s pomenom, bralec je nenehno vabljen, pa tudi prisiljen, da pri tem sodeluje in se zabava. Pri nonsensu nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ,« pravi Simonitijeva, ki opozarja, da se je nonsens v slovenskih prevodih pogosto izgubljal.
Od filma do pornografije
Alica se lahko pohvali z velikim številom filmskih in gledaliških različic. Na odrskih deskah se je njena figura pojavila že leta 1886, na filmskem platnu pa je debitirala v nemem filmu Cecila Hepwortha leta 1903, a že tedaj ob pomoči posebnih učinkov, saj je režiser želel slikovito prikazati Aličino krčenje in rast prek običajnih človeških dimenzij. V medvojnem času je najbolj odmevala filmska različica Normana McLeoda iz leta 1933, ki je v igralsko zasedbo uspel zvabiti tudi Caryja Granta. Leta 1951 pa je produkcijska hiša Disney ustvarila izjemno uspešen animirani film.
Mlajše generacije legendarno zgodbo seveda poznajo predvsem iz filmske adaptacije Tima Burtona izpred petih let, ki je ob zvezdniški igralski ekipi v čudežni svet poslal bolj odraslo in za možitev godno Alico. Carrollov lik je nastopil tudi v številnih operah, operetah, baletih ali rock muzikalih, posvojili pa so ga celo v pornografski industriji.
Alica je prevzela denimo tudi Beatlese, Jamesa Joycea, Salvadorja Dalija ali filozofa Gillesa Deleuza. Vedno in povsod pa le ni bila priljubljena. V začetku 20. stoletja so jo denimo prepovedali na nekaterih šolah, ker naj bi napotovala na masturbiranje in seksualne fantazije ter sramotila učitelje in cerkvene dostojanstvenike.