Nizozemska je nazadnje na evropskem prvenstvu sodelovala leta 1989, od takrat naprej pa se je razvoj košarke v naši deželi povsem ustavil. Ni bilo denarja, klubi so ugašali, državno prvenstvo pa je bilo posledično vse bolj siromašno. V večini preostalih evropskih držav, ki smo jih v osemdesetih še lahko premagovali, se je dogajalo ravno nasprotno in je košarka samo pridobivala veljavo. V kvalifikacijah smo pripravili ogromno presenečenje, a sem se zavedal, da imamo določeno kakovost. Če mi verjamete ali ne, sem pričakoval zmago proti Gruziji. Neverjetno je, kaj se sedaj dogaja na Nizozemskem. Po uvrstitvi na evropsko prvenstvo je zanimanje javnosti in medijev za košarko močno poraslo, vsaka zmaga na tekmovanju pa je vredna zlata, saj se tako poveča možnost, da se bo za košarko našlo več denarja in bomo lahko razvijali trenerje in izobraževali igralce.
Kaj se je od leta 1989 dogajalo, da je Nizozemska povsem izginila z evropskega košarkarskega zemljevida?Pri nas je nogomet edini šport, ki je pomemben. Zavzame večino medijskega prostora in pobere večino finančnih sredstev, ki so namenjene športu. Vsem drugim ostanejo drobtinice. Sponzorjev ni bilo, ljudje v košarkarski zvezi pa se s to težavo niso znali spopasti. Jeseni 2012 so vodilni sprejeli sklep, da za dve leti ukinejo člansko reprezentanco, a smo se znašli. Spomladi 2013 so se prvoligaški klubi odločili, da bodo tisti presežek denarja, ki so ga ustvarili, vložili v člansko reprezentanco. Tako smo lahko znova sodelovali v kvalifikacijah, seveda pa od nas ni nihče pričakoval ničesar. A sam sem verjel v te igralce in jim to stalno tudi govoril, kar je gotovo pomagalo. Ko smo se uvrstili na evropsko prvenstvo, so se angažirali nekdanji reprezentanti, ki so dejali: »Če zveza ne zna pomagati, bomo pa mi.« Tako so ustanovili novo organizacijo, ki se bori za sponzorje, denar, medijski prostor. Zagotovili so pomoč vsaj za naslednjih pet let, v tem času pa moramo poskrbeti, da se bo trend igranja na evropskih prvenstvih nadaljeval.
Je imela košarka v vaši državi tudi v časih vaše igralske kariere tako slab status?Bila je bolj priljubljena. V sedemdesetih so bili košarkarski klubi pri nas prvi, ki so na dresu nosili imena sponzorjev. V nogometu se je to zgodilo šele sredi osemdesetih. Takrat je bil denar za košarko, nato pa vse manj. Zavedamo se, da ne bomo nikoli imeli enakega statusa kot nogometaši, zagotovo pa bomo naredili vse, da se mu čim bolj približamo.
Je bil prehod od igralca do trenerja za vas težak?Leta 1988 sem bil nazadnje v reprezentanci, nato pa sem še dve leti igral nizozemsko prvoligaško košarko. Pri 40 letih sem končal igralsko kariero in čez noč postal trener. Med letoma 1994 in 1997 sem bil prvič v vlogi selektorja reprezentance, izbrano vrsto pa sem znova prevzel leta 2013. Prisoten sem bil, ko smo dobili Izrael leta 1987 na evropskem prvenstvu, kasneje se je izkazalo, da je bila to do sedaj zadnja zmaga na velikem tekmovanju. Spomnim se, da smo takrat nato le za točko izgubili z Nemčijo, potem ko smo zgrešili met za zmago. Če bi ga zadeli, bi se uvrstili med osem najboljših moštev.
Izidi, 3. krog, skupina A (Montpellier): Rusija – Finska 79:81 (20:16, 38:36, 64:63), Izrael – BiH 84:86 – po podaljšku (29:16, 45:35, 60:60, 75:75), Francija – Poljska (večerna tekma), vrstni red: Izrael 5, Francija (-1), Poljska (-1), Finska in BiH po 4, Rusija 3, skupina D (Riga): Litva – Belgija 74:76 (20:12, 32:35, 51:57), Češka – Latvija 65:72 (22:17, 33:40, 42:51), Ukrajina – Estonija (večerna tekma), vrstni red: Belgija, Latvija, Češka in Litva po 5, Ukrajina (-1) in Estonija (-1) po 2.
