»Aja, šele zdaj, ko si mi rekel, mi je žal,« odgovori po nedeljskem večeru blodeči kipar na vprašanje, ali je dal na glavo klobuk za tisoč evrov. Pripovedoval je namreč o obisku štoparskega muzeja v Ljubljani, kjer ima načelujoči menda klobuk, za katerega trdi, da ti v življenju uspe vse, če si ga daš na glavo. Četudi samo za sekundo.
Vraževerje je zagatna zadeva. Deklarativno velja za prazne marnje, na katere naj bi stabilen človek ne dajal nič. Pa vendar nemalo kdo daje. Saj ne more škoditi. A dragi civilisti, če vam je nerodno priznati, da pljuvate čez ramo, kadar vam mačka prečka pot, naj vam v uteho razgrnemo kanček vraževerja med športniki.
Stanje med optimizmom in pesimizmom
O vraževerju v športu so napisane številne študije. Kot je pokazala ameriška raziskava iz leta 1990, se k pesimizmu bolj nagnjenim plavalcem prej zgodijo nepričakovano slabe predstave kot optimistom. Optimisti prav tako prej izboljšajo rezultat v drugem poskusu kot pesimisti. Kajti vraževerje spada na področje motivacije. Je pripomoček za razreševanje labilnih stanj, stanj med pesimizmom in optimizmom. Jeffrey Rudsky, na spletu ofenzivni ameriški športni psiholog, trdi, da je pesimizem v močnejši korelaciji z vraževerjem kot optimizem oziroma da se optimizem navezuje na notranje občutje samokontrole, medtem ko se pesimizem veže na razloge od zunaj. Na nepričakovano. Predvsem za kontrolo pa navsezadnje gre.
Z vraževernim vedenjem in pripadajočimi rituali se športniki poskušajo zavarovati pred nepredvidljivimi in neobvladljivimi stranskimi učinkovanji. »Poskušaš si zagotoviti srečo ali kar koli nadnaravnega že obstaja. Ni igralca, ki ne bi imel pred tekmo rituala. Spomnim se, ko je Ljubijankić dan pred neko tekmo našel na igrišču belo pero nekega ptiča in dejal, da to pomeni gol naslednji dan na tekmi. In ga je res dal. Tudi sam sem menjal določene ritualčke, vendar sem nemara vendarle kanček bolj 'uličar' in sem vstopal v igro z več vseenosti,« pravi Safet Hadžić, nekdanji nogometaš, zdaj nogometni trener. Slovenska nogometna srenja je glede vraževerja zabavna in k njej se še vrnemo. Najprej poglejmo naokoli.
Najprej Telebajski, potem Wimbledon
Nabor postopkov in vraž s športne scene je impresiven. Najprej nekaj teniških. Agassi je hotel, da mu novi lopar iz PVC-ovoja vedno odvije pobiralec žog, Serena Williams odigra grand slam turnir v istem paru nogavic, Murray se med turnirji ne brije, Nadal si stekleničke z vodo zloži v ravno vrsto, z etiketami obrnjene proti tisti strani terena, na kateri igra, v odmorih iz vsake stekleničke spije samo en požirek, podobno kot Ana Ivanović pa izrazito pazi, da med gemi ne hodi po črtah, in na teren vedno stopi najprej z desno nogo. Goran Ivanišević je v Wimbledonu vraževernostne rituale izvajal malodane na vsakem koraku: dan je nujno začel z ogledom risanke Telebajski, športno torbo je pripravil vedno ob isti uri, avto parkiral na istem parkirnem mestu, večerjal v isti restavraciji za isto mizo enako hrano, torej ribjo juho, jagnjetino s krompirjem in sladoled s čokoladnim prelivom. Vedno je uporabljal isti tuš. Seveda niso vraževerni samo teniški igralci. Tiger Woods ob nedeljah vedno igra v rdeči polo majčki, nogometaš Adrian Mutu je med tekmami vedno nosil narobe obrnjene spodnjice, Michael Schumacher je v dirkalnik vedno vstopal z leve strani, medtem ko Jacques Villeneuve ni šel na dirko nikdar brez zobne ščetke. Michael Jordan je pod hlačkami Chicago Bullsov nosil hlače z univerze North Carolina, v katerih je postal študentski prvak, Vlade Divac je na teren nujno prišel zadnji, aktualni organizator igre srbske reprezentance Miloš Teodosić se pred prostim metom vedno trikrat dotakne telesa, medtem ko si je Wayne Gretzky palico vedno napudral še z otroškim pudrom. Še bi se dalo naštevati. Vključno s kolektivnim vražami. V Detroitu od leta 1952 dalje, ko je to najprej nekdo storil iz navijaške objestnosti, po kateri pa je ekipa osvojila naslov prvaka NHL, pred hokejsko tekmo na led vedno prileti hobotnica. Na dirkah NASCAR je malodane prepovedano prodajati ali uživati arašide z lupino. Menda prinašajo nesrečo.
Objemanje dreves in nerodnost s krokodilom
Tudi domačijski nabor je pester. Hokejist, zdaj že dolga leta hokejski trener Bojan Zajc je presežek iskal v objemanju dreves, kar je sicer bliže temu, da je dirkač Ayrton Senna pred dirko gledal zvezde na nebu (če se je dalo), da je Kareem Abdul Jabbar nujno pred košarkarsko tekmo poslušal Johna Coltrana ali da mora hokejist Alekander Ovečkin pod nujno imeti noč pred tekmo spolne odnose. Košarkar Goran Dragić si najprej zaveže levi športni copat, nato še desnega, Srečko Katanec si nikoli ni strigel nohtov ali bril brade na dan tekme, plavalka Sara Isaković je na tekme vedno nosila plišasti obesek. Utečeni postopki za obvladovanje naključij. »Sam sem vedno prestopil stransko črto in stopil na teren z levo nogo,« priznava nogometaš zlate generacije, Mariborov skavt Miran Pavlin. Enako je počel njegov kolega Zoran Zeljković, ki se najbolj vraževernega soigralca spominja iz časov, ko je igral na Cipru: »V ekipi smo imeli soigralca, ki nam je skrivaj, ne da bi ga videli, redno zložil nogometne čevlje v ravno vrsto, prav tako je pred tekmo šel pod vsak tuš. Sam sem rituale z leti opustil, v mladosti pa sem jih imel veliko.«
Slovenski nogometni prvak v vraževernosti je menda Miloš Šoškić, nekdanji nogometaš in trener Olimpije. Gospod se menda nikoli ni rokoval z nasprotnimi trenerji. Če so tekmo prej zmagali, naj bi igralci morali v avtobusu sedeti na istih pozicijah, kot so sedeli prejšnjikrat, medtem ko je najbolj razvpit primer, ki sodi v železni repertoar slovenske nogometne anekdotičnosti, s Trojan. Ko se je ekipa Olimpije vračala iz Štajerske, naj bi čez cesto stekla črna mačka. Avtobus je bilo treba ustaviti, da je ponoči nemočno obstal sredi klanca. Podrobnosti, s kakšnim postopkom so vražo izničili, niso znane.
Priprošnje sreči se lahko končajo tudi nesrečno. Ekipa Midland Portland Cements, članica druge zimbabvejske nogometne lige, je šla prvi teden oktobra 2008 na tradicionalno očiščevalno plavanje pred tekmo v reko Zambezi. Izgubili so jo. Nemara tudi zato, ker jim je krokodil pojedel najboljšega igralca.
