Z dilemo odkrivanja potencialno škodljivih skrivnosti se soočata tudi junaka filma 45 let, pod katerega se podpisuje scenarist in režiser Andrew Haigh. Po 45 letih zakona Geoff (Tom Courtenay) izve, da so na nekem švicarskem ledeniku našli truplo njegove mladostne ljubezni Katye, ki je tam umrla pred petdesetimi leti. Čeprav je žena Kate (Charlotte Rampling) vedela za to dekle, pa ni vedela vsega oziroma ne tistega, kar se zdaj izkaže za pomembno. Ker resnica nikoli ni ena sama, se Geoff in Kate ne moreta zediniti, kaj je bilo povedano in kaj je ostalo zamolčano, ob tem pa se morata ukvarjati tudi s pripravami na bližajoče se praznovanje 45. obletnice poroke, ki že samo po sebi, postavlja določena vprašanja.
Haigh se kot avtor očitno rad posveča mikrokozmosu bližnjih odnosov, kar je bilo očitno že v njegovem prejšnjem filmu, odlični gejevski drami Konec tedna (2011). Čeprav sta filma na prvi pogled različna – v fokusu prvega je mlad gejevski par, ki se šele spoznava, 45 let pa je zgodba o heteroseksualnem paru, ki je skupaj že skoraj pol stoletja –, je mogoče med obema najti kar nekaj podobnosti. Najbolj očitna je gotovo ta, da se oba ukvarjata s temeljem razmerja oziroma z njegovim začetkom, ki v veliki meri (če ne celo povsem) zaznamuje celoten razvoj odnosa.
Čeprav se Kate na novico sprva odzove racionalno in ve, da ni mogoče očitati stvari, ki so se zgodile, še preden sta se z možem spoznala, pa z vsakim novim odkritjem izgubi več tal pod nogami. Ko izve za nekatera dejstva, ki jih Geoff mogoče je, mogoče ni omenil v preteklosti, se začne spraševati, v kolikšni meri je ves čas živela v senci Geoffove izgubljene mladostniške ljubezni. V tej luči tudi stvari, ki so se prej zdele naključne in benigne (obe ženski imata enako ime – je Kate samo izpeljanka, nadomestek za Katyo?), dobijo drugačen pomen. Tako Kate kot Geoff se morata soočiti z ranljivostjo, ki je morda nista več pričakovala, vendar pa so njune strategije spopadanja z dano situacijo različne. Geoff beži v svoj svet, v svet preteklosti, Kate pa hoče sebi in drugim (na primer prijateljem, ki sta jih povabila na zabavo) dokazati, da je v njunem malem svetu vse v najlepšem redu.
Režiser film razvija domišljeno, razkrije samo toliko preteklosti, kolikor je nujno potrebno za oris zgodbe in dotične dileme, sicer pa pusti gledalcu dovolj prostora za lastno interpretacijo. Distanco med drugim ustvari tudi s kronologijo dni, ki jih izpisuje na platnu, in z odsotnostjo filmske glasbe, saj je mogoče v filmu slišati samo pesmi, ki jih poslušata junaka. Haigh je veliko časa in pozornosti namenil scenariju, ta je dodelan in posejan z na prvi pogled nepomembnimi podrobnostmi, ki pa v retrospektivi dobijo še kako pomembno težo. Eden takih detajlov je tudi v pogovoru, ki ga ima Kate z organizatorjem zabave. Čeprav se zdi pogovor nepovezan z dilemo zakoncev, tema bitke pri Trafalgarju pa izpade kot povsem naključna, pogovor v končni fazi zajame bistvo vseh 45 let njunega zakona. Ko Kate vpraša sogovornika, ali ni Nelson umrl v tej bitki, ji ta razloži: »Nelson je umrl, vendar smo dobili bitko.« Za končno zmago so žrtve torej neizogibne.
