Tristanov psihonarkotični učinek, ki se ga je bal sam skladatelj, vsaj v nekem trenutku epistolarne zanesenosti, nam je bil ob gostovanju sofijske Nacionalne opere in baleta večinoma prihranjen. Ob pomanjkljivostih sem se spomnil na prvotni »sloves« Wagnerjeve opere: nekaj časa je veljala za neizvedljivo. Razlog za to pač ni mogla biti samo dolžina, temveč predvsem neizprosna »totalna organiziranost« partiture, oblikovane v spojitvi besedila in glasbe, v premišljeni soodvisnosti uporabljenih sredstev. Delo tako terja povsem nadstandardno izvajalsko obravnavo — najprej seveda simfonično prodornega, a tudi operno prekaljenega dirigenta. Velizar Genčev je dirigiral upočasnjeno in udobno, med drugim v škodo pevski strasti. Neskončni tok kromatiziranega kipenja se mu je razpuščal v zmehčano, redko, izvedbenim zdrsom prepuščeno, indolentno raztegnjeno zvočno podlago (razumem obiskovalce, ki so predčasno zapustili predstavo). Slišali smo napake in detoniranja, skratka nihajoč nastop orkestra v operno povprečni formi. Dramskega naboja, izrazite motivično razvijajoče se nepretrganosti in rasti predstava skoraj ni imela, nekateri počasnejši deli pa so bili vendarle muzikalni in izvajalsko strnjeni. Izstopala sta lirizem »ljubezenskega dueta« in invertna dramatičnost pridušenega Markejevega monologa, z instrumentalnim solo presežkom večera (basklarinet) in prizadeto nobleso basista Angela Hristova, čigar glasovne zaloge so v zadnjem dejanju opazno pošle. Močna je bila Melotova zlovešča prezenca (Veselin Mihajlov), pevska interpreta v Brangänini in Kurwenalovi vlogi (Bajasgalan Dašnjam, Biser Georgijev) pa sta bila, najkrajše zapisano, slaba.
Ali je festival vodila zavezanost Wagnerju ali bolj zunanja ambicija brez presoje o potencialu vabljene produkcije? Je bilo res ravno v Tristanu in Izoldi pričakovati relevanten dosežek režiserja, ki je z omejenim uprizoritvenim zamahom pred časom že izčrpaval lokalni operni prostor? Tokrat predstavljena postavitev vodi like s temeljno zanesljivostjo, nedomišljeni poskusi celovitejšega branja pa se naslanjajo na okorno pomičnost scenskih elementov, pa tudi na nizko atrakcijsko pomagalo (lebdeči postelji). Sporočilo dogodka je bilo skoncentrirano na neumetniški strani: izvedba ene najpomembnejših opernih stvaritev, ki prek svojih radikaliziranih romantičnih vzgibov sega k nam z iskrenostjo premisleka o (edinem, metafizičnem) mestu človeške svobode, je namenjena le poklicanim, ki naj bi jih bili programski načrtovalci zmožni prepoznati. Bolgarske težave z Wagnerjem bi se skoraj lahko zdele podobne našim, če ne bi bilo pri tem treba priznati, da se tovrstni »težavnosti« pri nas preprosto izogibamo.
Je pa bilo v uprizoritvi opaziti implicitno stališče (seveda zgrešeno), da potrebuje Wagnerjeva umetnost dodatna ilustrativna pojasnila (uprizoritveni prolog z izpisom in mimom predzgodbe, tako ali tako zajete v Izoldini pripovedi) oziroma »pesniško svobodna« tolmačenja — v prevodu Andreja Hitija Ožingerja je pomenska jasnost oziroma točnost večkrat žrtvovana nekakšni literarno-pesnitveni dooblikovanosti. Zapomnili si bomo, da premore sofijski ansambel glasova za Tristana in Izoldo — Martina Ilijeva in Radostino Nikolajevo. Oba nastopa sta bila sicer zaznamovana z ohlapnostmi (mdr. tenoristova opustitev pasusa v tretjem dejanju, stagnacija zadnjega dela sopranistkine kreacije), vendar sta se odlikovala s temno dramsko barvo, pravo interpretativno avro in z dikcijo. Pevce je pripravil vrhunski dramaturško-repetitorski wagnerjevski strokovnjak Richard Trimborn.