Še presenetljivejši je podatek, da je bil iz uradnega šolanja izključen že pri 13 letih (zaradi slabe discipline in verske mlačnosti) in se je odtlej francoščine učil kot samouk. Njegova frankofilija je nato našla pot seveda tudi v njegovo poezijo, ki jo je v svoji dvojezičnosti pisal v obeh jezikovnih inačicah. Kot ugotavlja prevajalec in pisec spremnega zapisa in opomb k zbirki Aleš Berger, je Rabearivelo tako izražal ljubezen do obeh izročil: maternega jezika (bil je konec koncev poznavalec in ljubitelj otoškega izročila) in hkrati jezika, ki se mu je zapisal po svoji duhovni pripadnosti. Največja odlika tega je, da mu je pri tem uspelo ustvarjalno uskladiti oba jezika, saj poznavalci obeh naj ne bi opazili vsebinskih ali slogovnih razhajanj. »Domnevati bi bilo mogoče, da so se nasprotja med tradicionalno kulturo in nanosom kolonizatorjev blažila in pomirjala prav v poeziji, in sicer v čim bolj natančnem izražanju v obeh jezikih,« ugotavlja slovenski prevajalec.
Tako tudi ne preseneča, da je poezija Jean-Josepha Rabearivela močno zakoreninjena v tradiciji francoskega modernega pesništva oziroma da mu v najboljšem smislu dolguje točno tisto, zaradi česar je ta poezija nadvse moderna tudi sama. Kar bi brez francoskega vpliva morda bilo zgolj tradicionalistično opevanje naravnih motivov, ki tvorijo prepoznavno kuliso te poezije, zdaj raste v izjemno ekspresivno in pomensko bogato poezijo. Motivi iz eksotičnega naravnega življenja tropskega otoka dobivajo nadvse skrivnostno podobo, ko jih pesnik dviga nad njihovo zgolj pojavno ekspresivnost in suvereno upomenja na nov, vedno inventiven, presenečenj poln način. Pogosto v tem odzvanja francoski simbolizem, ki čez pesmi povleče kopreno iracionalnosti, tudi mističnosti. Vseskozi pa je zaradi natančno izrisanega predmetno-naravnega sveta to še vedno poezija, ki pri branju poraja čiste in jasne podobe, ki so s svojo simboliko intuitivno dostopne, a nikoli enoznačne.
Kljub močnemu naslanjanju na francosko izročilo pa vendarle ni mogoče niti za trenutek govoriti o epigonstvu, posnemovalstvu. Izvirno govorico poraja unikatna kombinacija domače in izvoljene tradicije, zaradi katere ima ta poezija, kot ugotavlja tudi prevajalec, hkrati nepoznan, a vendarle domač sij. Ob njeni izjemni pesniški učinkovitosti je morda prav tako na mestu ugotovitev, da je značaj te poezije najprej znan, domač, v svojih najbolj presežnih trenutkih pa vabljivo tuj – kot neodkrit bujen gozd, ki čaka, da vanj stopi noga kolonizatorja.