Strma gozdna pobočja se raztegnejo do sotočja rek Čabranke in Kolpe ter nato vzdolž mejne reke. V sončnem poznopoletnem jutru so skrbno urejeni vrtovi pred hišami spokojni. Zaprti prostori tekstilnega obrata so skriti za občinsko stavbo, takoj zraven so tudi objekti tovarne Liv, prav tako v zapiranju. V trgovini, edini v občini, se še spomnijo, ko poštne storitve niso bile priključene k njim in je bil na drugi strani ceste, ki pelje skozi občino, bankomat. Ljudje so zaskrbljeni, delovna mesta in življenje kraja kot voda odtekajo skozi sklenjene dlani in z vsako minuto se zdi, da imajo manj orodij, s katerimi bi lahko stvari nadzorovali. V prostorih občine župana ni, ker je na dopustu.
V sobici zraven pa poteka pouk drugega razreda podružnične šole Osilnica. Trije šolarji se na prvi šolski dan zdijo neskončno zadovoljni. Njihova učiteljica Tamara Buč uči prve tri razrede v Osilnici že deveto leto. Čez teden živi v Kostelu, kjer je tudi matična šola Fara, čez vikend pa se vrača domov na Ptuj. »Imela sem srečo, da sem, ko sem iskala zaposlitev, našla možnost dela tu. Res nas v razredu ni veliko, a smo z otroki in starši zato bolj povezani, komunikacija je lažja, odnosi bolj neposredni.«
Otroci večinoma hodijo v vrtec na Hrvaško, saj jim je tam najbližje, pripoveduje in opisuje, kako se včasih pridružijo matični šoli na kulturnih dnevih, drugače pa predvsem koristijo možnost pouka v naravi ali ob Kolpi. »Posebnost tu je, da smo res majhni, da je otrok malo, a drugače ne bi rekla, da gre za, če primerjamo s slovenskim povprečjem, socialno deprivilegirano okolje.«
Nedaleč stran, nekoliko bliže ovinkom prelaza Strma reber, je ob cesti hotel in gostišče Kovač. Gre za institucijo s tradicijo, saj je tam že od leta 1892, ko je nastala kot tipično furmansko prenočišče za vse, ki so po tej poti tovorili les, seno in druge reči. Zadaj za hotelom, proti Kolpi, je adrenalinski park, v ogradi konj, vmes pa tarča za paintball. Simon Kovač, ki vodi gostišče od leta 1998, opisuje, kako so z leti oblikovali raznoliko ponudbo, ki nagovarja različne skupine gostov in turistov. »Edina sreča je bila, da smo se organizirali po svoje. Leta 1984 smo bili prvi, ki smo ponujali vožnjo s kajaki in kanuji. A se je zaradi schengna leta 2004 meja na neki način znova vzpostavila in čez noč smo izgubili velik del gostov, ki so prihajali k nam iz Hrvaške. Sedaj čez leto gostimo longboarderje iz 46 držav, ki se spuščajo po Strmi rebri.«
Našteva šole, podjetja, pa turiste iz Francije, Nizozemske, Nemčije, Avstrije in Italije, do katerih so sami razširili glas o svoji ponudbi in ki prihajajo k njim na obisk. Na državo ali podporo lokalne skupnosti ne računajo. »Bojim se, da je že vse zamujeno. Ni vizije, ni projektov, ki bi bili pripravljeni,« opisuje Simon Kovač širše okolje. »Smo obmejna in hkrati demografsko ogrožena občina, kar nas uvršča med tiste, ki bi lahko prednostno kandidirali za evropska sredstva. A se ne ve, kaj hočemo. Mi tu v hotelu gradimo svojo zgodbo, sami se prijavljamo na projekte in smo v 90 odstotkih uspešni.«
Kljub visokozvenečim besedam politikov o prihodnosti v turizmu vidi edino sistematično vlaganje v turizem v občinah na drugi, hrvaški strani meje. Z njimi tudi največ sodelujejo. »Tu v Sloveniji so to pozabljeni kraji. Vsi politiki in župani so obljubljali marsikaj, a nato nihče nič ne izpolni. Naša največja težava je, da ni mladih ljudi. Velika večina je že odšla – leta 1992, 2005 ... ostali so le starejši. Če želijo gostje pokusiti lokalni sir, jih moramo peljati na Hrvaško, ker sirarjev tu ni. Ni turističnih kmetij. Zakaj? Ker ni mladih. Študenti pridejo k nam delat iz Ljubljane. Če se bo nadaljevalo po tej poti še naprej, domačinov čez dvajset let ne bo več.«
Za zdaj jih nekaj vendar vztraja. In na cesti skozi občino ljudje, ki jih srečaš, še vedno pozdravijo. V zaselku Bosljiva loka sta bila nekoč trgovina in samostojni oddelek podružnične šole s sedemindvajsetimi učenci. Eden od njih je bil tudi Stanko Ferbežar, danes starešina Lovske družine Osilnica. S klopi pred njegovo hišo seže pogled čez urejen zelenjavni in rožni vrt na Kolpo. Zadnjih deset let, odkar sta v pokoju, z ženo spet živita tu. Otroka sta se odselila, bliže službi in lastnemu življenju.
»Ljudje so tu vselej znali poskrbeti zase, na svojih vrtovih so si pridelali vse, kar so potrebovali, vsaka hiša je bila polna, v njej je bilo vsaj pet ljudi, imeli so tudi konja namesto traktorja, po dve kravi, prašiča, vse po dolini so bile njive koruze, krompirja, mirna in pšenice...« To, da se znajdejo po svoje, je še vedno v ljudeh, pripoveduje Stanko Ferbežar. »A ne vem, če se bo našla prihodnost za te kraje. Pritegniti bi bilo treba mlade družine in vzpodbuditi različne obrti, potrebovali bi proaktivne državne in lokalne politike.«
Iz Osilnice so pred desetletji »urmoharji« dvakrat na leto odhajali na jug in vzhod, s košem na hrbtu. Tako so služili denar kot prodajalci in popravljalci ur ter pomagali preskrbeti domačije in preživeti svoje družine. Domov so se vračali, ko je bilo treba pomagati na poljih in pri košnji ter konec leta. Leta 2010 so odkrili kip v spomin na vse osilniške urarje samouke. Danes travnike zarašča gozd, nekdanja polja so pozabljena.
