»Belili bomo!« sem oznanila hčeram in njihovim partnerjem. Ena je takoj zaprosila za študentsko izmenjavo na Norveškem, druga si je čez poletje nemudoma poiskala službo, kar ji doslej v vseh osmih letih, odkar ima izkaznico študentskega servisa, še ni uspelo, ena pa se je vrgla v pisanje diplome, kar je prelagala že par let, ampak prav tisti teden, ko naj bi se belilo, je nameravala zares začeti. Potem sem z mučeniškim materinskim glasom (ki se ga splača obvladati, vendar ga je treba uporabljati le v ekstremnih primerih in pravilno dozirati, sicer se ga navadijo in ga več ne regristrirajo) dahnila, da bi bilo to lahko darilo za moj 60. rojstni dan, ter dodala nekaj pripomb o onemogli starki, ki dokler ne bo zamenjala rezervnih delov (kolki, koleno, karpalni kanal), pravzaprav ne zmore nič. In glej – delovalo je!
Velikodušno in celo radostno so sprejele mojo ponudbo. Zakaj si nisem raje najela obrtnikov, boste vprašali, in vam odgovarjam: HA HA! Predvsem smo svobodnjaki čez poletje obvezno brez denarja, ker gredo spodobni, redno zaposleni ljudje takrat na dopust in nam, neodgovornim in razpuščenim umetnikom od junija do oktobra upravičeno ne izplačujejo honorarjev (v dogovoru z davkarijo, ki takrat obvezno udari), čeprav smo svoje delo morda opravili že pred pol leta ali več. Prav naj nam bo, kaj pa ne vstajamo vsako jutro ob sedmih in se z naveličanimi ksihti ne odpravimo v službo?! Kako to vem? Ker sama vstajam ob pol šestih in sem že za računalnikom, in jih lahko opazujem skozi okno. To, da nimamo prostih vikendov in praznikov, ter da pogosto delamo tudi ponoči, nam pa še najbolj zavidajo in nam za kazen ne plačujejo tudi pred božičem, ne samo pred poletjem, tako da smo vsako leto v stresu, ali bo za darila za otroke, in ali bomo dejansko božič preživeli romantično zgolj ob svečah, ker nam bojo odklopili elektriko.
Povrh tega se mi je v dolgih letih izkušenj razvila neozdravljiva paranoidna psihoza v zvezi z obrtniki. Recimo. Prejšnji teden sem bila prisiljena poklicati enega od njih. Prišel je, me ošinil s posmehljivo prizanesljivim pogledom, ki ga obrtniki namenjajo ženskam, se pet minut razburjal, pet vzdihoval, v desetih sekundah privil šrauf, ki sem ga sama spregledala, računal »nonajvambo-petindvajsetevrov«, zlil vase pivo in že ga ni bilo. Kdo od vas zasluži 25 evrov v desetih sekundah?! Okej, tu je seveda še vožnja in bencin. Spet delam ubogim ljudem krivico.
Močno sem zašla s poti.
Beljenje torej. Vzele smo si teden dni časa. Prvi dan je minil v silno prijetnem vzdušju. Že dolgo nismo bile toliko časa vse štiri na kupu, in dosti smo si imele za povedat. Smejale smo se veliko, bilo je tudi nekaj izpovedi in solz ganotja (v glavnem mojih), imele smo kuharsko tekmovanje in bolj ljubečega dneva ne pomnim. Zvečer smo vendarle iz moje sobe odnesle mojo dotrajano posteljo in prinesle novo. Nič hudega, če smo pri tem polomile nekaj pohištva, odbile podboj, razbile šipo in naredile večjo luknjo v zid moje spalnice (in tudi novi postelji ne bo zrasla nova noga)! Počutile smo se kot amazonke po dobljeni bitki in držala sem daljši govor ponosne matere o vztrajnosti in moči ter pogumu našega rodu.
Naslednji dan so prispeli njihovi partnerji (če bo treba zavihtet kako orodje, čeprav vseeno to same čisto dobro obvladamo, a nismo hotele, da fante prevzame občutek, da njihov obstoj ni upravičen). Tisti dan punc nisem kaj dosti videla. Tretji dan smo začeli zares. Toda teden hitro mine, in kmalu smo spoznali, da nam vsega, kar smo si zadali, ne bo uspelo dokončati. Recimo pobarvati vseh oken (hiša je stara, ima dvojna okna in še na križ, torej je treba pri vsakem oknu sneti šest okenskih kril, jih obrusiti in pokitati), vseh okenskih okvirjev, podbojev in vrat. Uspelo pa nam je pobeliti tri četrt notranjosti, kar je zelo veliko (kot rečeno – stara hiša, visoki stropi, omet odpada, spet kitanje itd.). Treba je omeniti tudi to, da smo se obnovitvenih del lotili v najbolj vročem tednu tega poletja, komur ni tedaj scvrlo možganov, ga najbrž še pomni, in seveda brez klime.
Zahvalila sem se jim zopet z daljšim govorom ponosne in hvaležne matere ter tašče. Moram priznati, da je bil to nemara kljub naporom najlepši teden v mojem življenju. Delale smo složno, niti enkrat se niso skregale, kot je pri sestrah pogosto navadi, niso dovolile, da dvigam težke predmete, kuhale so mi in me razvajale na vse možne načine. Lepšega darila pač ne moreš dobiti, zato za sedemdeseti rojstni dan planiram, da mi z lastnimi rokami obnovijo streho, fasado, električno napeljavo in odtoke.
Nato sem ostala sama s preostankom dela. Na primer z okni, ki jih nisem barvala še nikoli v življenju. To kajpada ne more biti nič težkega, sem si rekla. Srečala sem ljudi z manjšimi intelektualnimi zmogljivostmi od mojih, ki na primer v življenju niso napisali še niti enega odmevnejšega teksta, pa so zelo uspešno obnovili svoja okna. Že na začetku se je zataknilo pri kitanju. Nihče mi namreč ni povedal, da se kit suši lahko tudi več tednov. Ko sem opazila, da ima takšne namene, sem si rekla: »Pa saj kit ne bo opazil, kaj se mu dogaja!« in pogumno nanesla čezenj barvo. Pa je bil očitno seznanjen z vsem in se mi še danes, ko je tega že en mesec, z vsem entuziazmom maščuje. Nihče mi tudi ni povedal, da se različne vrste barv sušijo različno dolgo. Tako se nekatere sušijo še danes, in zavoljo tega se letos marsičesa v hiši ne bomo smeli dotikati.
Ko se vržem v barvanje, me ne ustavi nihče. V bistvu se mi malo utrga. Tako sem mimogrede obdelala še nekaj omar (za dve mi je žal, ker se zdaj težko odpirata, eno pa sem pobarvala samo napol in jo zdaj imenujemo Brave heart). Tam, kjer se mi je zdelo, da stene niso preveč lepo pobarvane, sem jih začela prekrivati s freskami, v glavnem gre za cvetje in podobno (za Sikstinsko kapelo mi še manjka nekaj vaje), toda zaenkrat večina stenskih slikarij še ni dokončana, ker je za to pač potreben navdih. In ko sem bila že v takem belilnem zamahu, sem ugotovila tudi, da ne prenašam več svojih oguljenih, starih, bednih kuhinjskih tal, ki že davno ne dajo več slutiti, da so iz plutovine.
Ker sem kuhinjska okna in vrata pobarvala belo, sem se odločila, da jih bom prebarvala temno modro. Rečeno – storjeno! Pustimo zdaj ob strani, da me bodo po vsej verjetnosti pokopali s temnomodrimi podplati in komolci, da imajo prav takšne tačke vse moje živali, večja, sicer črna psica pa tudi bele in temnozelene boke, da so odtisi modrih tačk po vsej hiši in okolici, tisti mačji tudi po zunanjih zidovih, predvsem pod okni, ampak sčasoma bo šlo vse dol. Nemara že v tem stoletju. Najhuje je bilo to, da je vame, ko sem končala podvig, zazijala ogromna bleščeča temnomodra površina in grozila, da bo požrla vso kuhinjo. Pa mi je spet na stežaj odprlo belilno čakro! Kaj če bi vse skupaj presekala z nekaj belimi ploskvami? Pa sem šla po bele samolepilne tapete. Ker jih niso imeli, jaz pa sem hotela obnoviti tla TAKOJ, sem kupila bele z nekakšnimi modrim vzorčkom, jih polepila, kot se mi je zdelo primerno. Končno sem dosegla želeni učinek. Zdaj si nihče ne upa stopiti v mojo kuhinjo. Najbrž mislijo, da gre za filmsko kuliso.
Morda kot zanimivost še to: na steklo kuhinjskih vrat sem nalepila vitražek. S sekundnim lepilom. Nekaj mučnih trenutkov sem mislila, da me bodo z vrati vred odpeljali na urgenco. Če me bodo seveda našli pred smrtjo, saj do telefona nisem mogla. Pa me je na srečo kmalu našla soseda in smo zadevo rešili. To poletje sem tudi postala odvisna od vdihavanja razredčil in barv. Morda je kdo izmed vas utegnil pomisliti, da do vseh teh zapletov ne bi prišlo, če bi prebrala kako navodilo na embalažah. Mogoče. A navodila berejo dolgočasni moški, ki nimajo lastnih idej.
