zid na nogometnem semaforju je še od nedeljske tekme.Darko Roman kombinira dolžnosti, ki pridejo z očetovskim dopustom, z obveznostmi, ki jih ima kot predsednik Nogometnega kluba Hodoš. Nogometno igrišče, pravi, je najbolj živahen in življenja poln kraj v občini. Skupina petih fantov, ki pridejo na igrišče in zagnano brcajo dve pisani, različno veliki žogi v gol, to potrjuje.
»V zadnjih letih je morda res nekaj več rojstev, a odkar pomnim, ni še nihče prišel nazaj. Mladi še vedno odhajajo. To je moja generacija: izobražena, a brez službe. Zase vem, da imam srečo, da sem si našel delo v Murski Soboti,« razlaga mladi oče. Pred manj kot desetimi leti je bilo vsaj pol nogometne ekipe iz Hodoša, danes sta Hodočana le dva igralca. Ostali prihajajo iz Madžarske ali so prijatelji iz drugih občin. »Zdi se, da smo peto kolo, da so to kraji, na katere se je pozabilo. Ljudje tu pa so navajeni, da poskrbijo sami zase,« pravi Darko Roman.
A nekateri zmorejo to vse težje. »Naša evangeličanska humanitarna organizacija vsak dan razvozi topli obrok približno osemnajstim hišam v Hodošu,« pove duhovnik Vili Kerčmar. »Ljudem je še vedno nerodno, pravijo, da ne rabijo, da ne bodo vzeli, a vidimo, da so veseli in da potrebujejo ta topli obrok. Ponavljajo se nam šestdeseta leta – prihaja do nazadovanja. Ljudje bežijo, hodijo iskat delo na tuje,« opiše skromno skupnost, kjer vidi posledice krize predvsem v vse bolj trdovratnem občutku brezizhodnosti.
Vsi sogovorniki poudarijo, da se je, odkar so od leta 1999 samostojna občina, naredilo veliko. Ob klančini v vas stoji tabla z napisom, da so bili ulična razsvetljava in pločniki narejeni s pomočjo evropskih in državnih sredstev. Na občini župan Ludvik Orban zagotovi, da je elektrika v vseh hišah. Nekaj hiš pa, prikima, nima notranje kopalnice in stranišča. »Posebej žalostno je, če tam živijo tudi mladi in otroci. A kot župan si ne upam iti do teh ljudi in jim reči, naj si to uredijo. Gre za zasebno odločitev.«
Njegova glavna skrb so delovna mesta. Četudi so bila tako vlaganja v železnico kot v dom za starejše občane osnovana na upanju, da bodo tam dobili delo predvsem domačini, jih je sedaj zaposlena le tretjina. »Uradne številke brezposelnosti ne kažejo prave slike,« opozarja župan. »Mnogi niso prijavljeni na zavodu za zaposlovanje; ker je ta v Murski Soboti in bi se od njih zahtevalo, da se mesečno zglasijo tam ter sodelujejo v njihovih aktivnostih, predstavlja to za ljudi predvsem strošek.«
Vsakemu, ki želi zgraditi vsaj 80 kvadratnih metrov veliko hišo, občina doda štiri tisoč evrov. Župan opisuje tudi potencial turizma, urejene kolesarske poti, etnografski muzej in mladinski dom s prenočišči. A v občini razen bara in male trgovinice, kjer zagotavljajo tudi poštne usluge, ni nobene restavracije ali druge turistične infrastrukture. »Če država želi, da bomo tu živeli tudi čez dvajset, petdeset let, potem bo morala ravnati drugače,« je prepričan. »Ne more le vseskozi krčiti sredstev, ki so nam na voljo. Predvsem pa denarja ne more iskati pri siromakih.«
Če je meja nekoč predstavljala neprehodnost in omejitev, je danes prostor bogate izmenjave. Vzgojiteljica v hodoškem podružničnem vrtcu Milena Vukan s ponosom pove, da se v zadnjih letih za vpis otrok v njihov vrtec odločajo tudi družine iz Madžarske, saj prepoznajo njihovo kakovostno delo. »Tega smo zelo veseli, saj se potrjuje, da dober glas seže v deveto vas,« pokima vzgojiteljica, ki že triindvajset let uči ob madžarski meji. Vzgojiteljici sta vselej dve, ena, ki z otroki govori in jih uči v madžarščini, druga v slovenščini. »Otroci tako spontano osvojijo oba jezika. Dvojezičnost in prisotnost dveh kultur za nas pomenita ogromno kulturnih dogodkov, prireditev in sodelovanj. Ker so oddelki majhni, se lahko dodatno posvetimo otrokom, ki pridejo iz socialno šibkih okolij. Četudi je večina družin v slovenskem povprečju, pa je šola za marsikaterega otroka edina možnost, da se sreča z gledališčem, lutkami...«
Vrtec in šola tudi sodelujeta pri predstavah, ki jih pripravlja lokalno kulturno-umetniško-turistično društvo. Nad njegovim delom bdi Rozalija Totič, upokojena učiteljica in vzgojiteljica. V mali sobici nad kulturno dvorano, ki se drži občine, opisuje skromnost krajev in spremembe, ki jih je prinesel moderni čas. »Zame ni bilo življenje tu nikoli siromašno. Res pa se je vse spremenilo. Biti kmet ni več nekaj, na kar bi bil človek ponosen in kar bi se spoštovalo. Mladi v tem ne vidijo perspektive, ampak si želijo rednega zaslužka in več ter boljših materialnih dobrin. Nekoč so se ljudje preživljali le iz kmetijstva, ponosni na tisto malo, kar so imeli. Tudi povezanost skupnosti se rahlja. Kot bi se ljudje v zadnjih letih naveličali drug drugega. Raje se zaprejo vase, kot da bi se vpletli, morda skupaj poskusili rešiti kak problem. Vidimo, da tudi obisk naših dogodkov upada; ne nujno, ker ljudem ne bi bilo mar, ampak ker je časa manj. Mnogi, ki imajo delo, hodijo v Avstrijo, vrnejo se zvečer, zjutraj vstanejo ob treh, štirih, da so pravočasno na delu... Kdaj bodo imeli čas za druženje, za kulturne aktivnosti?«
Eden tistih, ki še vztrajajo pri kmetovanju v Hodošu, je David Franc. Nekoč je bilo pridelovalcev mleka sto, se spomni, danes jih je le še osem. Cena za liter mleka, pravi, je vsak dan nižja. »Ob tem, da nas uničuje politika, smo postali še nepriljubljeni, menda smo kmetje glavni onesnaževalci. To boli. In mladi zato seveda nočejo ostati na kmetijah.« Opisuje, da je s tem, ko jih je manj, manj tudi sodelovanja in medsebojne pomoči. »Ko se dobimo, morda drug drugemu potožimo, zgodi pa se nič, nič se ne premakne na bolje.«
Ob nogometnem igrišču je Darko Roman razlagal, kaj so procesi, ki so do tega pripeljali: globalizacija, EU, državne in lokalne politike, kriza... Nato se je spomnil besed svojega deda: pred dvajsetimi leti si lahko za vrečo pšenice kupil deset hlebcev kruha, danes zanjo ne dobiš niti enega.
