V veliki meri je to res globalni problem, povezan s tem, da je dandanes lažje potovati po svetu oziroma se seliti zaradi cenejših vozovnic in moderne tehnologije. Ljudje precej enostavneje dobijo informacije o državi, v katero si želijo. Ta dejavnik je prepleten s prisotnostjo velikih konfliktov, zlasti na Bližnjem vzhodu in tudi v Afganistanu, ki povzročajo velike tokove in silijo ljudi v selitve. To so novi elementi v celotni sliki. A obenem je treba povedati, da so migracije prisotne od vekomaj.
Kaj se je po vašem mnenju zgodilo, da je Evropa prav zdaj pod takšnim pritiskom? Konflikti v Libiji in Siriji trajajo že več let, v Afganistanu skoraj petnajst, tudi Islamska država ni povsem nova...Razlog za več beguncev iz Afganistana je po moji oceni umik tujih vojaških sil in bistveno poslabšanje varnostnega položaja v zadnjih mesecih; veliko civilistov je ujetih v vse hujše nasilje. V Siriji se je varnostni položaj za civiliste in družine zelo poslabšal v zadnjem času, tudi z napredovanjem Islamske države. To v regijo prinaša ogromno človeške negotovosti in povzroča migracijo iz obupa, kot pravimo. Ko ljudje tvegajo življenje za to, da odidejo, ker je grožnja tako drastična, da niso več pripravljeni ostati doma.
Mimogrede, bi morali v razpravah strožje ločevati med begunci, migranti, ekonomskimi migranti?Da. Izraza begunec in migrant se pogosto uporablja v enakem pomenu. Mnogi politiki zdaj govorijo le o migrantih ali o nezakonitih migrantih. A v resnici je za devetdeset odstotkov ljudi v teh tokovih jasno, da potrebujejo zaščito in jim zato ne moremo reči nezakoniti migranti. So begunci. Sicer je nekaj razprav o tem, ali so begunci obenem tudi migranti v smislu, da je migrant oseba, ki se je preselila v drugo državo. Toda besede migrant se prijemlje negativni prizvok. Zlasti ekonomske migrante se razume kot slabo kategorijo migrantov. V resnici pa ima Evropa veliko ekonomskih migrantov, ki delajo in plačujejo davke. In te migrante potrebuje, ker se družba stara.
Evropejci se bojijo beguncev in migrantov tudi zaradi domnevnih obremenitev sociale; slišati je, da se Evropska unija po finančni krizi še ni povsem postavila na noge. Je takšen strah razumljiv? Kako ljudem pojasnjevati, da begunci za Evropo predstavljajo, kot pravite, tudi priložnost?V mnogih državah, kjer so razprave zelo toksične in se ljudje beguncev bojijo, jih v resnici sprejemajo zelo malo. Koliko ljudi zares dobi begunski status na Madžarskem? Približno petsto na leto. Glede na velikost Madžarske zanemarljivo število. Poleg tega begunci želijo delati. Številne analize po svetu kažejo, da je njihov vpliv na proračune globalno zanemarljiv, ponekod pa je tudi pozitiven, saj plačajo več davkov, kot dobijo iz države blaginje. Poleg tega so migranti običajno mlajši ljudje, kar pomeni, da niso breme za pokojninski sistem. Manj od povprečja bremenijo tudi zdravstveni sistem, ki sta oba zelo dragi postavki države. Morda dobijo ugodnosti za otroke, a sodeč po analizah ti že sami po sebi predstavljajo majhen delež državnih proračunov. Na begunce moramo gledati tudi kot na ljudi z znanjem, ki lahko zapolnijo pomanjkanje določenih kadrov. Po ekonomskih analizah so zelo pozitiven element. A to ne pride v medije, tega politiki ne poudarjajo. Zato potrebujemo veliko pojasnjevanja, predstavljanja pravih dejstev in številk, da razpršimo strahove, ki so morda razumljivi, a niso upravičeni.
Koliko ljudi naj bi letos prišlo v Evropo?Trenutno se ocene vrtijo okoli števila 350.000, kar glede na število prebivalcev v Evropi ni neobvladljivo. Imajo pa države tudi same svoje ocene, ki so zelo različne. Nemčija pričakuje, da bo prišlo milijon ljudi.
Je mogoče reči, kakšni trendi se obetajo v prihodnjih letih?To je malce na meji gledanja v kristalno kroglo. Lahko pa rečemo, da balkanska pot raste eksponentno, iz dneva v dan. To dejstvo ne bo izginilo in pritok se bo verjetno še povečal.
Zakaj je balkanska pot zdaj tako aktualna? Še pred kratkim je bila osrednja pot po morju od Libije do Italije.Res je. A ta pot je smrtonosna. Poleg tega so nekatere države na severu Afrike otežile pridobitev vizumov za Sirce in ti težje pridejo v Libijo. Pot iz Turčije do grškega otoka Kos je tudi cenejša in krajša. Na spremembo vpliva tudi odgovor Evropske unije na dogajanje v Sredozemlju s sprejetjem agende o migraciji. Zaradi vsega tega je pot v Italijo postala težja, dražja in nevarnejša.
Madžarska pa gradi ograjo...Po naših izkušnjah ograje zelo redko ali nikoli nimajo želenega učinka. Večinoma le preusmerijo tok okoli sebe. Gre za vsega 175 kilometrov. Ko ljudje bežijo pred vojno, rešujejo glavo pred skrajno nevarnostjo, ograja jih ne bo ustavila. In jih tudi ne, kot smo videli iz poročil medijev. Madžarsko ograjo, kakršna je, je mogoče zlahka prestopiti. Ni je denimo na železniških tirih. Dolgoročno je to zelo draga rešitev, ki problema v resnici ne odpravlja.
Kaj lahko po vašem pričakuje Slovenija? Lahko postane glavna pot okoli Madžarske?Mogoče je, da se bodo nekateri tokovi usmerili proti Hrvaški in Sloveniji. Težko je reči zagotovo. Stvari se spreminjajo dnevno, glede na nacionalne pristope. Večina beguncev želi v Nemčijo, Avstrijo in druge zahodne države. Pričakovala bi, da bo Slovenija tranzitna država. Vlada bi se torej morala osredotočiti na pripravo zmogljivosti za sprejem ljudi, ki potujejo čez njeno ozemlje – da jim v tem času zagotovi pomoč, da niso brezdomni, zapuščeni in da ne ostanejo brez osnovnih potrebščin.
Kaj si mislite o evropski politiki? Zdi se, da nekatere države madžarski pristop potihoma podpirajo.Gre za zelo težak in zapleten proces oblikovanja politike, saj se mora o njej strinjati 28 držav. Vsi napori evropske komisije na tem področju bodo zato na koncu razvodeneli. Slovenski predsednik je bil zelo jasen: Evropa ne počne nič, še zavezujočih kvot ji ni uspelo sprejeti. Obstaja sicer sporazum o premestitvi in preselitvi, ki pa vsebuje prostovoljne kvote in je kaplja v morje vsega, kar je treba urediti. Evropo torej čaka veliko dela. Dublinska uredba (po kateri je za prosilca za azil odgovorna država, v kateri je najprej stopil na tla EU, op. p.) ne deluje. Evropa še vedno izpostavlja varnostni pristop. Če se osredotočamo le na to, kako bomo ljudem vstop preprečili, jih to potiska v naročje tihotapcev. Upam, da bo zasedanje notranjih in pravosodnih ministrov sredi septembra prineslo spremembo.
Kakšno?Vstop beguncev bi morali urediti tako, da bi lahko ljudje že zunaj EU zaprosili za azil in v EU vstopili s humanitarnimi vizumi. Morali bi preučiti uporabo direktive o začasni zaščiti, ki obstaja od leta 2001 in ni bila nikoli uveljavljena, nastala pa je točno za takšne okoliščine (sprejeta je bila po vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije in določa minimalne standarde zaščite ljudi v primeru množičnega pritoka razseljenih oseb, op. p.). In morali bi reformirati dublinski sistem ter bolj upoštevati, kam bi radi migranti šli. Kajti lažje se bodo vključili v družbo tam, kjer imajo sorodnike, mrežo poznanstev, podporo. Nekateri bi lahko vstopili z modrimi kartami za visokokvalificirane delavce ali na podlagi tega, da se združujejo s člani družine, ki so že v EU.
Je politike strah, da bi s tem spodbudili še več migrantov, da pridejo v EU?Prišli bodo v vsakem primeru. Le da bodo nekateri umrli na poti ali prišli tako izčrpani zaradi naporov na poti, da bodo potrebovali zdravstveno pomoč. Če malce odpremo meje na nadzorovan in obvladljiv način, bo to dobro tudi za evropske države, ker bodo porabile manj denarja za ukvarjanje s problemi nezakonitega vstopa.
Kaj dogajanje pomeni za schengenski sistem? Nekateri pravijo, da ga ubija.Schengen je pod bremenom. Avstrija je z Madžarsko v bistvu vzpostavila nadzor meje. Vsi se držijo starih rešitev iz dublinske uredbe. Skušajo uresničiti veljavna pravila. Toda soočeni smo s tako enkratnim dogajanjem, da bo pravila na koncu treba spremeniti, zlasti dublinsko uredbo, če hočemo rešiti schengenski sistem, ki je eden največjih dosežkov evropskega projekta. Zelo žalostno bi bilo, če bi ga izgubili. Je pravi izraz evropskih vrednot in bi ga morali obdržati.