Večer, posvečen članu ansambla, je dogodek, ki je v svetu baleta prej pravilo kot izjema – prvaki ansamblov so njihovi najbolj izpostavljeni člani in so kot takšni deležni tudi primerne pozornosti. V SNG Maribor bo nocoj tak dogodek, v katerem bodo v štirinajstih koreografijah nastopili solisti in prvaki različnih svetovnih baletnih ansamblov, posvečen baletnemu prvaku ruskega rodu, Antonu Bogovu. A ta je predvsem zelo zaposlen: »O predstavi lahko govorim, ko so dodelani vsi koščki celote, tako da so zadnji dnevi pred premiero namenjeni predvsem loščenju.«
Perfekcionizem Antona Bogova ni zgolj deklarativen – če bi bil, mu nikoli ne bi uspela bogata baletna kariera. Na mariborskem baletnem odru je odplesal več deset zahtevnih vlog in kakor spada k baletu, so bile to po večini vloge princev. Med njimi ne more izbrati najljubše, saj je »bila v vsako vložena moja vitalna energija, vsako vlogo sem doživljal in odplesal karseda intenzivno. Vse vloge sem nazadnje izpeljal jaz in zanje nosim tudi odgovornost.«
Štiridesetletnik se je preizkusil tudi v modernem baletu, a je v središču njegovega zanimanja še vedno predvsem klasični balet. V rigidno in zahtevno plesno tehniko ga je vpeljala mama, nekdanja ritmična gimnastičarka, ki je sinove predispozicije za presežke prepoznala že zgodaj. V nasprotju s splošnim mnenjem tovrstna pripravljenost ne zajema le primerne telesne konstitucije, pač pa tudi muzikaličnost, dobro propriocepcijo, samodejno delovanje telesa in, v strožji Rusiji, celo dober vid. Plesalci, ki se lahko kvalificirajo za prve soliste, morajo imeti ob vsem tem tudi občutek za interpretacijo lika, ki ga plešejo. Temu po mnenju Bogova ne moremo reči igra v običajnem pomenu besede, pač pa gre za »razumevanje dramaturgije posamezne vloge«.
Ni pa bil klasični balet prva in edina ljubezen mladeniča iz ruskega Omska. Vzporedno z baletom je namreč treniral tudi nogomet, kar za dečka po njegovem mnenju ni bila neobičajna izbira. Eno telo ne more nositi veliko (ali celo preveč) informacij, zato se je bilo treba v najstništvu odločiti. Baletno šolanje je končal v Kazahstanu, po baletnem tekmovanju leta 1993 v Moskvi pa se je zaposlil v Mednarodnem baletnem gledališču Ochi v Nagoji na Japonskem, kjer še danes pogosto gostuje. Leto zatem sta ga sla po spremembi in radovednost zapeljali na Štajersko, v baletni ansambel SNG Maribor. Tukaj je ostal iz čustvenih razlogov: »Zaljubil sem se. Zaljubil sem se v mesto, pa tudi v Slovenijo. Želja po potovanju je usahnila.«
Imam slovanski temperament
Že dve leti po priključitvi ansamblu je postal solist, leta 1998 pa je prejel tudi slovensko državljanstvo. »Imam izrazito slovanski temperament, zato so me tudi v profesionalnem smislu zanimale slovanske dežele. Japonska je bila s tega vidika pač nekaj čisto drugega. Tja sem prišel še neizbrušen, zato sem japonski izkušnji veliko dolžan. Maribor pa je vendarle postal moj dom.«
Kot profesionalec se počuti izpolnjenega, saj mu »ne manjka čisto nič. Kadar vznikne želja po novosti, jo potolažim z gostovanjem v katerem od drugih evropskih baletnih gledališč.« Prejemnik Prešernove nagrade (2007) in večkratni nagrajenec različnih baletnih tekmovanj nastopa v različnih evropskih ansamblih, gostoval je na gala koncertih med Milanom in Tokiem, pred dvema letoma je sodeloval z rimskih baletnim ansamblom. Posebnih ambicij za plesno prihodnost nima, predvsem »bi rad plesal, dokler bom lahko, potem pa se dostojanstveno umaknil«. Umik zanj ne pomeni velikega reza z gledališčem: »Ko ne bom zmogel tehnično zahtevnih osrednjih vlog, bi se rad preizkusil v stranskih, bolj interpretativnih. Kakšnih posebnih težav z egom tukaj nimam.« Da pri štiridesetih še vedno nastopa in da je doslej podlegel samo manjšim poškodbam, razume kot privilegij, saj bi se, če bi ostal v Rusiji, upokojil že pred štirimi leti, ne glede na psihofizično stanje. Pot do predstave je za plesalca njegovega kova po desetletjih dela krajša, a, kot pravi, še vedno dragocena. Zato napor pred nocojšnjo premiero sprejema z veseljem.