Festival sodobnega plesa Fronta se je pred desetletjem začel kot utopični projekt, pravi koreograf Matjaž Farič, umetniški vodja te prireditve in ustanovitelj zavoda Flota. »Temeljni vzgib za ustanovitev Fronte je bil upor proti negibnosti v lokalni kulturni politiki,« se spominja. »Namesto da bi se pritoževal in protestiral, sem s somišljeniki in sodelavci uresničil zamisel, ki je bila videti nemogoča. Hkrati pa sem se zavedal, da je sodobni ples vse bolj omejen na urbana središča velikih mest in da ga je treba pripeljati do publike.«
Srečno naključje je bilo, da so njegova prizadevanja sovpadala s smernicami nacionalnega kulturnega programa ter usmerjenostjo kulturnih politik EU. »Prekmurje in bližnje regije sosednjih držav so bili takrat velika bela lisa na zemljevidu sodobnega plesa, a z mnogo potencialnimi gledalci. Murska Sobota ima odlično lego v bližini treh meja in v obdobju intenzivnih združevalnih procesov po vsej Evropi se je zdela vzpostavitev festivala logična poteza.«
Razdalje so zgolj v glavah
Kot glavno težavo, s katero so se srečevali skozi leta pri organizaciji festivala, izpostavi čas, ki so ga politični odločevalci potrebovali, da so razumeli potencial prireditve. »Veliko prej kot pri politiki se je festival prijel pri občinstvu,« pravi. »Šele ob Evropski prestolnici kulture leta 2012 so se razmere izboljšale, vendar so takoj naslednje leto strmoglavile nazaj na začetno raven.« Res pa je, da je bila tik pred EPK obnovljena dvorana Gledališča Park, ki omogoča tudi gostovanja tehnično najzahtevnejših produkcij. »Gre za eno najpomembnejših investicij občine, ki je in še bo močno vplivala na razvoj duha v mestu in regiji,« je prepričan. Manj težavna se mu zdi odmaknjenost festivala od velikih mest. »Največja razdalja je mentalna pregrada, ki veje iz Ljubljane. Zdi se, da je Murska Sobota veliko bližje plesnim navdušencem iz Londona, Zagreba, Dunaja in Budimpešte.«
Sicer pa ugotavlja, da v nasprotju s splošnimi domnevami takšnemu festivalu ni treba sklepati vsebinskih kompromisov. »Marsikatera teorija sodobnih uprizoritvenih umetnosti se je v našem primeru izkazala za napačno. Že od začetka je občinstvo bolje sprejemalo zahtevnejše predstave in dogodke, medtem ko so poskusi programskega prilagajanja lokalnemu občinstvu propadli. Ne glede na zahtevnost ponujenega so obiskovalci nenavadno hitro razumeli, kaj je res vrhunsko. Ko se nam je na primer zdelo, da bo neka predstava izpadla provokativno, nas je občinstvo presenetilo s svojo progresivnostjo. To nam je veliko pomenilo, hkrati pa se je tudi pokazalo, da je center umetniškega dogajanja lahko marsikje.« Res pa je, doda, da so se veliko ukvarjali tudi s programi, ki so aktivno vključevali lokalno prebivalstvo: čez leto so imeli plesne delavnice za otroke in starejše, nato so s seniorji pripravili produkcijo, ki je pozneje gostovala tudi po tujini. »Mnogi so tako spoznali, da je sodobni ples nekaj zelo človeškega in da gre za umetnost, ki je dovolj odprta, da se lahko z njo ukvarja vsakdo.«
Uspehi še niso zagotovilo
Fronto pripravljajo z razmeroma skromnimi sredstvi, letošnji proračun je okoli 35.000 evrov, od tega jih je 30.000 prispevalo ministrstvo za kulturo, preostanek pa lokalna skupnost, Avstrijski kulturni forum in Francoski inštitut. »Podpora ministrstva je bila nekaj časa skoraj zgledna,« pravi Farič in pri tem misli predvsem na obdobje, ko so bili vključeni v programsko financiranje. »Pred nekaj leti so se prioritete spremenile, v bistvu so postale nerazpoznavne in zdaj nimamo več toliko manevrskega prostora v oblikovanju programa. Programsko delovanje je omogočalo dolgoročnejše usmeritve, trenutno pa je podpora omejena ozko na festival, kar nas sili v konservativnejše pristope pri njegovem snovanju. Podpora mestne občine se sicer izboljšuje, še zmeraj pa ne zadošča niti za odkup ene same srednje velike predstave.«
Perspektive so zato v času drobtin, ki odpadajo z vse manjše kulturne pogače, nekoliko nejasne. »Idej za razvoj festivala je veliko, a je takšna prireditev kljub uspehom še zmeraj neke vrste utopija,« meni Farič. »V pomanjkanju izdelanih strategij kulturne politike lahko festival izbriše že ena sama kleveta, ki jo odločevalci nekritično sprejmejo kot strokovno mnenje. Zato smo veseli, da Fronta praznuje desetletnico. Lahko bi bilo tudi drugače.«
