Ne, tega ne morem narediti, saj sem se v vseh počutil udobno, sicer bi zgodbo takoj končal. Vsi projekti so bili in bodo ostali del mene. Kratkih stikov je bilo malo, ker smo se v njih enostavno začutili. Od vseh je Blues Explosion resda najbolj izpostavljen, saj sem nanj tudi čustveno najbolj navezan, a če na koncu vse seštejem, imam do vseh enak odnos.
So bili prav emotivni razlogi tisti, ki so vas prepričali, da ste bend po osmih letih mirovanja znova zagnali?Najprej moram poudariti, da Blues Explosion nikdar nismo razpadli, torej ne moremo govoriti o vrnitvi. Šlo je za premor, ker smo se kot band malce utrudili. Pavza ni trajala osem let, kolikor znaša premor med studijskima albumoma Damage in Meat+Bone, temveč zgolj tri leta. Ponovno smo se »sestavili« iz preprostega razloga: pogrešali smo skupne špile in material. Med nami namreč vlada posebna zaveza, da igramo le takrat, ko imamo kaj povedati.
Album Freedom Tower ste posvetili mestu New York. V metropoli živite že četrt stoletja. Katero obdobje album najbolj nagovarja: vaš prihod, življenje skozi leta ali New York danes?Hm, vsega po malem, a album največ govori o današnjem New Yorku skozi oči človeka, ki se je v mesto zaljubil pred tridesetimi leti. Tako na eni strani pripovedujem zgodbe o mestu, ki obstaja, in tudi o mestu, ki nikdar ni obstajalo, temveč je le plod moje domišljije. New York pogosto zaposluje moje misli, vzbuja mi določene občutke, ki mi ga pomagajo razumeti. Mesto me je dobesedno prevzelo in močno vplivalo na mojo kulturno identiteto. Od mojega prihoda dalje leta 1991 se je zelo spremenilo. Pravzaprav smo Blues Explosion ena redkih konstant New Yorka in album Freedom Tower je naše posvetilo njemu. Navsezadnje tu živimo pod pogoji, ki jih je mesto postavilo nam, ne mi njemu.
Omenili ste spremembe – na bolšje ali na slabše?Spremembe so se zgodile v obeh smereh; seveda je odvisno tudi od perspektive. New York je precej varnejši, kot je bil nekoč. Danes me manj skrbi, da bi me nekdo oropal ali pretepel na vsakem vogalu. Varnost je torej večja, a tudi precej stane, z njo se je namreč mesto podražilo, kar je v težave spravilo umetniško srenjo, saj mora poiskati dodaten zaslužek, da lahko plačuje visoke najemnine, kar močno vpliva na njeno ustvarjalnost. S temi frustracijami se srečuje vse več umetnikov. Redki so, ki s svojo umetnostjo zaslužijo dovolj, da poravnajo stroške.
V tem času so se zaprli klub GBGB's, Chelsea Hotel izgublja svojo draž, poslovil se je Lou Reed…Mesto diha, se spreminja, in to ne vedno na boljše. A takšne stvari moramo vzeti v zakup ter poiskati nova zbirališča in jih preoblikovati v legendarna.
Freedom Tower po seriji vsadkov v grobem spomni na vaša albuma Extra Width in Orange.Blues Explosion ne govorimo veliko, ko pripravljamo material, temveč igramo. Skozi igro se naše pesmi oblikujejo, vanje pa seveda zaidejo vplivi okolja, v katerem smo. Hiphop in rap sta nam blizu, zato sta se spontano priključila pesmim. Sam sem si sicer želel narediti malo bolj funk in soul album, neko obliko glasbe za ples, saj je bil delovni naslov projekta – ki je pozneje ostal kot podaljšani naslov – Dance Party 2015. Šele na koncu, ko smo poslušali posneto, smo ugotovili, kaj vse je v pesmi zašlo. Kar ni bilo načrtovano.
