Negotovost na trgih je tlela v mesecih slabših kitajskih gospodarskih kazalnikov, paniko pa je zanetil pok delniškega balona. Šanghajski borzni indeks se je v manj kot letu dni napihnil za več kot 150 odstotkov. Vlagatelji so postali predrzni, zasebniki so najemali posojila, da bi zaplavali po reki kapitalskih dobičkov, podobno kot nespametni Slovenci pred krizo. Epilog je znan: neučinkovitost ukrepov Pekinga, ki je po 200-milijardni intervenciji kapituliral, hitro umikanje denarja s Kitajskega, skoraj 50-odstotni padec vrednosti delnic in izpraznjeni žepi neštetih varčevalcev.
Kljub brutalnosti dogodkov na kitajskem in svetovnem finančnem trgu so napovedi o skorajšnjem zlomu Kitajske vendarle pretirane. Peking ima še nekaj streliva, med drugim največje devizne rezerve, vredne dobrih 3600 milijard dolarjev. In četudi drži, da je rast Kitajske komaj štiriodstotna, kot pravijo pesimistični ekonomisti, je še vedno na ravni mokrih sanj marsikaterega evropskega finančnega ministra. Čeprav upada rast naložb, potrošnje in vrste drugih kazalnikov, gre vendarle za rast. Vprašanje pri tem je seveda, ali bo nadaljnje poslabševanje kitajske gospodarske slike prineslo spremembe ekonomskega in političnega modela Kitajske. In kaj bi to pomenilo za svet, katerega rast je odvisna od kitajskega gospodarskega motorja, ki resda ni več tako poskočen?
Kitajci se medtem ne ukvarjajo le z gospodarskimi skrbmi, saj krepijo politični vpliv v Aziji in svetu. Tudi z razkazovanjem vojaške (pre)moči. Premierju Xi Jinpingu bodo čez dober teden s tankov, raket in strumno postrojenih čet na največji paradi v zadnjih letih salutirali kitajski vojaki. Simbolika se bo zagotovo vtisnila v spomin sosedskih držav, ki jih za razliko od evropskih ne ščiti povezanost v gospodarsko, politično ali vojaško skupnost, ki bi preprečevala morebitne spopade.
Med rusko in japonsko obalo ravno v teh dneh potekajo družne vojaške vaje kitajske in ruske mornarice. »Ruski in kitajski mornarji so dokazali, da lahko učinkovito izpolnijo naloge tudi v tako zahtevnih regijah, kot je Sredozemlje,« je ruski admiral bržda namerno omenil morje, okoli katerega se gnetejo države, ki igrajo vlogo ameriškega rablja v sankcijah proti Rusiji. Čeprav so ZDA z napadom na rubelj in rekordno proizvodnjo nafte prve stopile na rep ruskega gospodarstva, bo verjetno EU na koncu plačala višjo ceno spora. Že res, da so Američani s svojimi potezami »nesrečno« združili edini dve velesili, ki bi lahko končali njihovo prevlado na svetovnih morjih, toda Evropa je Rusiji enostavno bliže, tako geografsko kot gospodarsko. V Moskvi ob tem zagotovo ne bodo pozabili na 40-milijardno odškodnino, ki jo morajo plačati nekdanjim delničarjem Jukosa, ali pa 16-milijardno globo, s katero Bruselj grozi Gazpromu.
Trenja se nedvomno stopnjujejo. In čeprav je sejanje smrti združenih mornaric Rusije in Kitajske na naših koncih prej fikcija kot srednjeročna realnost, je dno Sredozemskega morja že zdaj posejano s trupli. Emigranti bežijo pred vojnami, v iskanju pitne vode in dostojnega življenja. Bežijo pred konflikti, katerih režiser so ZDA, med glavnimi igralci pa tudi Rusi in Kitajci, ter trkajo na vrata Evrope, ki se razgalja v vsej ksenofobični veličini.
