Zlatima kolajnama z olimpijskega festivala evropske mladine na Nizozemskem leta 2013 in z olimpijskih iger mladih na Kitajskem 2014 so slovenski rokometaši kadeti dodali še srebro iz Rusije. Poraz v finalu v Jekaterinburgu proti Franciji (26:33) je bil šele prvi v zadnjih treh letih na uradnih tekmah, Francozi pa so zdaj aktualni svetovni prvaki v članski, mladinski in kadetski kategoriji.
Selektor Janez Klemenčič je po poklicu kuhar, svoj poklic pa opravlja na osnovni šoli v Škofji Loki, kjer je že več desetletij tudi trener mlajših selekcij in povsem predan rokometu. »Recept za uspeh? To so velike skrivnosti malih rokometnih mojstrov,« Janez Klemenčič v šali odgovarja na vprašanje, kaj je recept za uspeh te generacije. Nato v resnejšem tonu nadaljuje: »Ti fantje so zmagovalci po duši in imajo v sebi 'ubijalski' instinkt. A reprezentanca ima zares vrhunsko kakovost v sedmih, osmih igralcih in nima takšne igralske širine, kot jo imajo svetovni prvaki Francozi. Prav krajša klop in utrujenost nosilcev igre, ki so bili na deveti tekmi v finalu že prekurjeni, sta nas stali zlato v Rusiji. Mislim, da bodo vsi člani naše prve sedmerke nekoč zaigrali tudi za člansko reprezentanco.«
Vseh šestnajst kadetskih reprezentantov igra v klubih v prvi slovenski ligi, nekateri med njimi že v zelo pomembnih vlogah. Šestnajsterica prihaja iz sedmih klubov: pet jih igra v Celju (Blaž Janc, Tilen Leben, Jaka Malus, Gal Marguč, Rok Cvetko), štirje v Kopru (Jak Moljk, Aleks Vlah, Grega Krečič, Tilen Sokolič), trije v Slovanu (Darko Stojnič, Jan Prevolnik, Nejc Planinc), po eden pa v Mariboru (Urh Kastelic), Loki (Aleks Kavčič), Ormožu (Jure Kocbek) in Trimu (Matic Kotar). »Gre za eno najbolj nadarjenih generacij, ki sem jih doslej treniral. Težko je primerjati generacije, a mislim, da je sedanja primerljiva s tisto letnikov 1982 in 1983, ki je potem v mladinski kategoriji osvojila dve kolajni na velikih tekmovanjih. To, da kadeti pri svojih letih že igrajo v slovenski ligi, je velik plus. Prav tako tudi to, da so začeli že zelo zgodaj nastopati na velikih tekmovanjih, leto dni prej kot ostale generacije,« pravi Klemenčič in priznava, da je pričakoval uspeh v Rusiji. »Da, če povem po pravici, sem glede na dosedanje uspehe te generacije vedel, da imamo kakovost in da smo lahko blizu svetovnemu vrhu. A da prideš tako visoko, moraš imeti tudi nekaj športne sreče.«
Glavni zvezdnik reprezentance (na pripravah je sodeloval tudi psiholog), katere igralci bodo zdaj prešli v mladinsko kategorijo, je Blaž Janc, član Celja Pivovarne Laško. Fant iz Loga pri Sevnici se lahko poleg igranja v prvi postavi kluba pohvali tudi s tem, da je član treh slovenskih reprezentanc – kadetske, mladinske in članske. V Rusiji je poleg srebrne kolajne osvojil še dve posamični lovoriki: bil je najboljši strelec tekmovanja (69 zadetkov na devetih tekmah, v povprečju skoraj 7,7 na tekmo) in uvrščen v idealno sedmerko. In to na položaju desnega zunanjega, ki ga igra v reprezentanci, medtem ko je v Celju desno krilo. »Rajši igram na krilu. Za beka sem s svojimi 186 centimetri premajhen in imam premalo moči,« se zaveda Blaž Janc, ki je v članski ekipi Sevnice debitiral pri 14 letih, junija 2012 je podpisal pogodbo s Celjani, v ligi prvakov pa je premiero doživel pri manj kot 16 letih.
»Obe posamični lovoriki bi takoj zamenjal za zlato kolajno,« pojasnjuje Blaž, ki se je z rokometom začel ukvarjati po tem, ko je propadel nogometni klub v Radečah, kjer je treniral. »Čeprav pravijo, da je najtežje, če izgubiš v finalu, in da je bolje biti tretji kot drugi, se s tem ne bi povsem strinjal. Če igraš v finalu, imaš zagotovljeno kolajno, na tekmi za tretje mesto pa ne. Seveda je težko, ko veš, da si bil tako blizu zlati kolajni. Morebiti takšne priložnosti ne bo nikoli več, a kljub srebru smo veseli,« poudarja Blaž, ki je pred začetkom SP pričakoval odličje. Po osmih tekmah brez poraza v Rusiji (sedem zmag proti Tuniziji, Argentini, Braziliji, Japonski, Hrvaški, Norveški in Islandiji ter remi v skupinskem delu s Francijo) so Slovenci edini poraz doživeli v finalu proti Franciji: »Ključne tekme smo odigrali z osmimi, devetimi igralci, zato je bila utrujenost v finalu več kot očitna. Nismo imeli več moči in energije, Francozi pa so nas pretekli in zasluženo zmagali.«
Poleg Janca je bil v idealno sedmerko SP kot levo krilo izbran Tilen Sokolič. Na tekmovanju, na katerem je MVP (najkoristnejši igralec) postal Francoz Melvyn Richardson, sin legendarnega Jacksona Richardsona, je bil po številu obramb prvi vratar Urh Kastelic (114 obramb ali povprečno skoraj 13 na tekmo; v polfinalu z Islandijo 19, v finalu s Francijo 20). Kar 201 centimeter visoki član celjskega kluba, ki je posojen Mariboru, je zaradi administrativne napake ostal na SP brez pomoči Žige Urbiča. Na seznamu 28 igralcev, ki ga je morala Slovenija poslati na mednarodno zvezo IHF 45 dni pred SP, Urbiča zaradi administrativne napake ni bilo, zato ni imel pravice nastopa. Čeprav je bil nato na vseh naslednjih seznamih, Urbič, ki je dopotoval z reprezentanco v Rusijo, a je nato moral prisilno domov, ni dobil zelene luči. Namesto njega je v Jekaterinburg ekspresno odpotoval celjski vratar Tilen Leben, ki pa je na sedmih tekmah na igrišču prebil le 40 minut. Skoraj celotno breme je padlo na Kastelica (na SP je dosegel tudi dva gola), ki je med vsemi slovenskimi reprezentanti na igrišču prebil največ časa: osem ur in 20 minut od maksimalnih devetih.
