Ker se Noé v preteklosti ni izogibal kontroverznostim oziroma ni imel težav s prikazovanjem vsakršnih še tako temačnih aspektov človeške narave (kot na primer v filmih Nepovratno in V praznino), je bilo mogoče pričakovati, da bo napovedani projekt prinesel svež pristop k snemanju tovrstnih filmov. Vendar na žalost to ni tako. Ljubezen, posneta v tehniki 3D, sicer ponudi lepo posnete nekoreografirane in eksplicitne prizore spolnosti, vendar pa je to tudi edino, s čimer se lahko pohvali.
Da bi poustvaril »sodobno melodramo«, film sledi razvoju odnosa med Murphyjem (Karl Glusman) in Electro (Aomi Muyock), ki na platnu preigrata vse stopnje zaljubljenosti, od začetne evforije do končne depresije. Njuna interakcija je večinoma omejena na »fizične in čustvene ekscese«, kar pomeni, da je vse, vključno z zgodbo, podrejeno scenam erotične narave. O tem, kakšna sta lika zunaj njunega odnosa, ne izvemo skoraj nič, k praznosti zgodbe pa veliko prispevajo tudi plehki dialogi, da o banalnih notranjih monologih sploh ne govorimo. Ker zgodbe skorajda ni, je moral Noé uporabiti stereotipne rešitve (ena takih je prihod mlade, naivne in hotne sosede), da je film premaknil z ene točke na druge, v zgodbo pa je vključil tudi avtobiografske elemente. Ti sprva delujejo humorno, sčasoma pa postanejo samovšečni, najpozneje takrat, ko se Noé tudi sam pojavi na platnu v vlogi Electrinega nekdanjega ljubimca.
Noé je mojster nelinearnega pripovedovanja, zgodbe v njegovih filmih pogosto mešajo realnost, fantazijo in halucinacijska stanja. Kljub fragmentarnosti – včasih pa prav zaradi nje – so njegove zgodbe vedno imele smisel, čeprav je režiser od svojega občinstva poleg močnih želodcev zahteval tudi precej potrpljenja. Tudi zgodba Ljubezni je fragmentarna in nelinearna, vendar pa nikoli zares ne zaživi, saj v nadaljevanju filma postaja vse manj zanimiva in vse predvidljivejša. Tako ostane ves fokus filma na prizorih, v katerih se osrednja lika predajata »strasti mladih zaljubljencev«. Včasih v dvoje, včasih v troje, včasih pa tudi v razširjeni zasedbi. Treba je povedati, da kljub eksplicitnosti prizori nikoli ne delujejo izkoriščevalsko (k temu veliko prispeva kamera Noéjevega stalnega sodelavca Benoîta Debieja), vendar tudi to zgodbe ne osvobodi njene enodimenzionalnosti.
Ljubezen se lahko bolj kot s filmoma Nepovratno in V praznino primerja z Noéjevim kratkim filmom Fukamo sami (We Fuck Alone, 2006). Kot pove že naslov, gre za film o seksu, ki v dvajsetih minutah pove vse, kar želi povedati. Ljubezen si za to vzame dve uri, ki ju s tako malo vsebine ne more smiselno zapolniti. Namesto da bi delovala kot film z avtorskim podpisom, daje vtis, da je zgolj osnutek filma, ki ga bo Noé nekega dne morda šele posnel.
