Hura!! Spet dež, skafandrske obleke, notranji prostori, moča, skrivanje za ovratniki. Veliko bolje od kratkih hlač, natikačev, vročine, hladnih rek, kakovostnih senc, vročinskih kontemplacij, znojenja in nasploh drugačnih dimenzij življenja, ki jih vročina ponuja. Pri čemer naj opozorim, da lani vročine ni bilo niti malo. Zaradi česar nekateri, ki se niso uspeli pregreti, še danes, leto pozneje, čutijo zdravstvene posledice. Poletje človeka preuredi. Razstrupi ga zime.
No, konec letošnjega poletja v Ljubljani bo tudi konec turistične sezone. Odhod turistov. In? »Končno!« spet slavi ne malokdo. Kajti ta turboturizem naj bi ne bil za nas, se je dalo poslušati nerganje nad vedno novimi dvojkami in trojkami nizozemsko-belgijsko-francoskih 22-letnic, ki so prek letošnjega poletja zvedavo prihajale v mesto. Kajti moških Evropejcev, se zdi, je bilo letos manj. No, za vse skupaj velja, da so izrazito dišali. Bolj kot katero koli poprejšnje leto, odkar se Ljubljana gre turizem, se zdi, da so nas obiskali turisti, ki se izraziteje dišavijo. Z dezodoranti in parfumi.
Kar je značilnost najbolj klasičnih obiskovalcev. Takšnih, ki se zvečer še vedno preoblečejo »za ven«. Spomnili so na malega Bricota, ki se je v Premanturi, potem ko smo preživeli železniško nesrečo v Divači, vsak dan po uro lišpal v sanitarijah v kampu, preden se je šlo dolgočasit pred disko klub in okoliške kafiče. Tako se je ekipo, ki je večerno naškrobljena nekega julijskega predvečera hodila po Resljevi v smeri železniške postaje, dalo zavohati na več kot 100 metrov. Močni. Ambiciozni. »All in«. In zelo verjetno v začetni fazi izgubljanja. To je bilo mogoče soditi po tem, da so v disko opravi hodili proti železniški postaji.
Ljubljana je majhno mesto, sploh ozek je pa center. Dve ulici stran si v drugem svetu. No, kar se izgubljenosti tiče, se kot zmagovit primer ponuja angleški žensko-moški par. Na videz okoli 60. V staroimperialnem kroju kratkih hlač in kapicah s ščitnikom se ju je enega tistih vročih dni dalo videti, kako se vrtita okoli sebe na križišču Kavčičeve in Kajuhove. Razbeljenem kot kak osrednji trg v El Pasu. Poleg silosa s krmili. Na meji Zelene jame in Jarš torej. Daleč. Gospod je imel v rokah zemljevid Ljubljane in še vedno deloval suvereno.
Kar hočem reči, je, da so bili turisti edino, kar se je to poletje dogajalo. Ampak s Slovenci je očitno tako, da se najprej odločijo, da se bodo namesto s težko industrijo preživljali s turizmom, potem ko se jim ta zgodi, pa turizma kar ne bi več. Neki stari južnoslovanski pregovor se nanaša na te vrste premišljanja. Zavoljo grdega besednjaka ga moram za to priložnost kultivirati. Za penetracijo brez penetracije.