Kot je pred časom opisal sarajevski oskarjevec Danis Tanović: »Mesto je v času festivala noro. Spominja na Sarajevo pred vojno in dejansko daje misliti, kako bi lahko bilo ves čas.« Tudi tokrat so se tisoči podali na filmske projekcije, največ v legendarni letni kino Metalac, ki sprejme kar 3000 ljudi in je kljub temu praktično vsak večer razprodan. Gre za nekdanje igrišče, kjer so se nekoč družili sarajevski mulci, menda tudi kasnejši Nadrealisti in Loša. »V povojnem času je pomenil več kot le kino. Po štiriletni prepovedi zbiranja na javnih prostorih je bil simbol vrnitve Sarajeva v normalno življenje in idealen kraj za oživljanje pozabljene filmske magije,« piše portal Klix.ba. Del dodatnega programa z okroglimi mizami in debatami pa poteka v dih jemajoči mestni hiši (viječnici), ki je po skoraj dveh desetletjih obnove lani ponovno odprla svoja vrata.
Tamilski »Taksist«
Metalac je že postregel z enim od vrhuncev festivala, projekcijo letošnjega dobitnika zlate palme iz Cannesa, filma Deephan režiserja Jacquesa Audiarda, ki sta se je udeležila tudi glavna igralca Jesuthasan Antonythasan in Kalieaswari Srinivasan. Ob ovacijah tritisočglave množice sta na odru ostala brez besed, o presunljivem prepletu zgodbe in realnega življenja pa spregovorila naslednji dan. Kar je doživel glavni lik brutalne zgodbe o tamilskem političnem prebežniku in njegovi priložnostni družini, ki se znajde na novem bojišču v francoskem predmestju, je doživel in še doživlja glavni igralec Antonythasan tudi v realnem življenju.
»Pri petih, šestih letih sem se v rodni Šrilanki že soočil s trupli in vojno, pri šestnajstih sem postal član Tigrov. Nato sem preživel več mesecev v zaporih in taboriščih, od takrat pa sem begunec. Čeprav se je vojna končala že pred šestimi leti, je tema še vedno občutljiva. Domov se ne upam vrniti, saj je tamilska manjšina še vedno diskriminirana, 20.000 ljudi je še vedno po zaporih. Že 22 let sem v Franciji, a še vedno nisem mogel pridobiti državljanstva,« je pojasnil. Pravi, da temelji polovica scenarija na njegovih lastnih doživetjih, tudi številna dela na črno, s katerimi se je preživljal po prihodu v Francijo, zato mu vloge, ki s svojo surovostjo in izgubljenostjo v sodobni urbani džungli spominja na Travisa Bickla iz Scorsesejevega Taksista, sploh ni bilo treba igrati. Sprva mu je bila namenjena zgolj stranska vloga in prevajanje dialogov v tamilščino, a ko je režiser prepoznal preplet zgodbe in realnosti, mu je namenil glavni lik.
Čeprav je pri 16 letih, ko je vstopil v vojsko, Antonythasan opustil šolanje in začel literaturo brati šele v Franciji, je postal eden odmevnejših tamilskih pisateljev. Pod psevdonimom Shobasakthi je v štirinajstih letih v Indiji izdal že 15 del, med katerimi sta najbolj znana prvenec Gorila in roman Izdajalec, ki sta bila medtem tudi že prevedena v angleščino. »V življenju zame ni presenečenj, izzivov, dolgčasa. S pisanjem in igranjem hočem enostavno prispevati k temu, da se govori in sliši o tem, kaj se dogaja z našimi ljudmi v Šrilanki.« Zgovorno je, da se je z režiserjem skregal le, ko je moral pred kamero zaigrati nasmešek, kar mu v več deset poskusih ni zadovoljivo uspelo – podobno kot tudi v živo ne.
Prihaja Benicio del Toro
Sarajevčani najbolj nestrpno pričakujejo jutrišnji prihod Benicia del Tora, ki bo prejel nagrado častno srce Sarajeva za izjemen prispevek k filmski umetnosti in predstavil novi film Fernanda Leóna de AranoePopoln dan, v katerem igra tudi glavno vlogo. S častnim srcem bo poleg njega letos nagrajen tudi kanadski režiser armenskega rodu Atom Egoyan. Del Toro bo izvedel tudi delavnico z udeleženci platforme Talenti Sarajeva, ki od leta 2007 povezuje in izobražuje mlade filmske profesionalce iz jugovzhodne Evrope in južnega Kavkaza.
