Pri nas so se razmeroma dobro prijele bolj ali manj eksotične tuje kuhinje, s katerimi si marsikdo rad popestri klen tradicionalni podalpski jedilnik. Zlasti takšne, pri katerih ni treba obirati kosti ali se ubadati s kakšnim podobnim ločevanjem odpadkov na krožniku. Mednje spada tudi mehiška, ki je kljub svoji pregovorni pikantnosti precej po našem okusu. Konec koncev lahko, če ne drugače, pikantne začimbe opustimo in okus prilagodimo domačim šegam. Iz povsod dobavljivih sestavin lahko enostavno pripravimo povsem izviren mehiški obrok. Pri tem je lahko mehiški predvsem način priprave in postrežbe, sestavine pa so lahko povsem domače, denimo naravnost z vrta. In zakaj ravno mehiški način? Ker je enostaven in hiter, saj se kuharjem v tej vroči deželi res ne da predolgo postopati po razbeljeni kuhinji. Vzamejo vnaprej pripravljeno tortiljo, jo nadevajo ter zvijejo in kosilo je tu. Seveda tam poznajo tudi resnejše jedi, ampak tokrat ostanimo pri tortiljah. V trgovini si priskrbimo pšenične tortilje, ki jih lahko po tokratnem receptu podobno kot palačinke spečemo tudi sami. Uporabimo lahko celo klasične nesladkane palačinke. Nadevamo jih denimo s popečenim fižolom in popečenimi koščki mesa, zvijemo – in gotovo! Ta enostavnost burrita, kakor se v izvirniku imenuje ta mehiška specialiteta, pride prav v poletni vročini, ko se nam ne ljubi prav dolgo muditi po kuhinji. V resnici gre za nekakšno obliko sendviča. Nadev lahko seveda prilagodimo po svoje, dodamo listnato solato in zelenjavo, gobe, papriko, čili, koruzo, riž in podobno. Burrito po mehiško pomeni osliček, zvitek iz tortilje pa je takšno ime dobil domnevno zato, ker naj bi jih neki Mehičan, ki si je to hitro prehrano izmislil v času mehiške revolucije, tovoril z oslom in prodajal po ulicah. V mehiških restavracijah strežejo enchilade, različico burrita na krožniku, prelito s pikantno paradižnikovo omako in posuto z ribanim sirom, ki se zaradi vročine stali. Vredno poskusiti!
Pšenične tortilje
Potrebujemo 250 g moke, 60 g masla ali enako količino olivnega olja, 1,5 dl mlačne vode, 1 žličko soli.
Moko presejemo v skledo in dodamo kosme masla, segretega na sobno temperaturo, oziroma olje. Maslo s prsti vtremo, da se dobro spoji z moko. Primešamo sol, prilijemo vodo in zamesimo gladko testo. Zvrnemo ga na pomokano delovno površino, na kateri ga močno gnetemo tri minute. Pregneteno oblikujemo v kroglo, ovijemo v prozorno folijo in za tri ure postavimo v hladilnik. Spočito testo razdelimo na približno deset kosov (odvisno od želene velikosti tortilj), ki jih oblikujemo v hlebčke. Vsak hlebček na rahlo pomokani delovni površini razvaljamo v zelo tanek krog s premerom približno 15 centimetrov (velikost prilagodimo ponvi in željam). Vse hlebčke zvaljamo vnaprej in tortilje nalagamo eno na drugo, vmes pa polagamo kose papirja za peko. To je pomembno zato, ker jih med peko bržkone ne bi utegnili valjati sproti. Težko, najbolje litoželezno ponev brez olja precej močno segrejemo in tortilje pečemo po vsaki strani 20 do 30 sekund, da se na površini naredijo svetlo rjavi mehurčki. Pečene tortilje nalagamo na krožnik in pokrijemo z bombažno kuhinjsko servieto. Postrežemo še vroče ali že ohlajene, kar tako, namesto kruha, ali s poljubnim nadevom, zvite na malo bolj debelo kot palačinke ali samo preganjene čez polovico, lahko pa jih tudi posujemo z ribanim sirom in gratiniramo.
