Vodni angel v dolini smrti
Bilo jo je sram, ni si hotela priznati, še sploh pa ni hotela, da bi sosedje zaznali njeno stisko. »Verjela sem,« je za tednik Spiegel povedala Donna Johnson, »da bo v državi, kot so ZDA, voda vedno na voljo.« Vendar sta 72-letna Johnosonova in njen soprog ostala brez nje. Morda pa, je upala Donna, je to posledica tehnične okvare. Zjutraj sta se odpeljala deset kilometrov daleč do fitnes kluba, kjer sta se oprhala, nakar sta na črpalki kupila pitno vodo. Tam sta izvedela, da te dni prodajo več vode kot bencina. »Ugotovila sem,« se je spominjala Donna, »da nisva edina. In da razlog ni pokvarjena črpalka.« Tako kot večina hiš v kalifornijskem mestecu East Porterville imata tudi Johnsonova vodnjak. In tako kot v večini drugih vodnjakov v Centralni dolini v njem ni vode. Dolina je namreč med tistimi območji v Kaliforniji, ki jih je katastrofalna suša najbolj prizadela. Živahno upokojenko so razmere zaskrbele. Občinsko upravo je vprašala, ali lahko kako pomaga, a se ta ni odzvala. Zato se je lotila zbiranja donacij za nakup pitne vode. Z denarjem je kupila bidone, jih naložila na poltovornjak, se zapeljala po naselju in spraševala ljudi, ali so žejni. Njene zaloge so v hipu pošle. Nakar je tako dolgo gnjavila mestno upravo, da je postavila vodne zbiralnike in mobilne prhe. A tudi ta pomoč ni zadoščala za vse. Johnsonova se tako še vedno vsak konec tedna vozi naokoli in deli vodo, zaradi česar se je je oprijel vzdevek Vodni angel. V Kaliforniji predvidevajo, da suša še ne bo tako kmalu popustila in da se bo kriza s pomanjkanjem vode še vlekla. Kdor ima dovolj denarja, si lahko izkoplje globlji vodnjak, kdor ga nima, pa bo moral počakati na jesenski dež in upati, da se bo raven podtalnice dvignila. Tretja možnost je upanje, da se East Porterville nekoč priključi na vodovodno omrežje.