Vsekakor je potrjeno, da je ulica postala pomembna s prihodom tako imenovane južne železnice v Ljubljano, torej s prihodom prvega vlaka, ki je na ljubljansko železniško postajo prisopihal 18. avgusta 1849, na dan rojstva cesarja Franca Jožefa I . Ljubljanska železniška postaja je bila dograjena leto in še malo prej, 18. aprila 1848.
Prihod vlaka je spodbudil tudi gostilniško dejavnost, ki je kar zgledno podpirala delovanje številnih izseljeniških pisarn, v katerih so ljudje v upanju na boljše življenje kupovali vozovnice za prevoz do pristanišč, za ladijska potovanja v obe Ameriki, v Avstralijo in tudi v Azijo. Kot prvega lastnika gostilne, o katerem je vsaj nekaj malega znanega, se omenja trgovca Antona de Schiavo. Po mojih izsledkih bi možakar lahko prihajal iz Cerknice, saj je prav tam, natančneje v letnem poročilu o dejavnostih njihove »četverorazredne ljudske šole«, datiranim z letom 1891, naveden kot »blagodejno zahvaljeni dobrotnik«, prav tako pa njegova žena Fani de Schiava, ki naj bi bila plemenitega rodu.
Tudi Novice 28. januarja 1885 priobčijo posebno vest, da se je v Ljubljani sestal glavni odbor cesarsko-kraljeve kranjske kmetijske družbe, na katere seji je bil prisoten tudi omenjeni cerkniški trgovec Anton de Schiava, ki so ga na tej isti seji kot »novi ud družbe« sprejeli v omenjeno častitljivo združenje. Aha, še zanimivost: nekateri omenjajo tudi možnost, da je nekaj desetletij poprej ravno v teh koncih dr. France Prešeren v čast nekemu tukaj živečemu dekletu zložil pesem Pod oknom.
Dalo bi se sklepati, da je gospod Anton že pred letom 1933 gostilno prodal Lovrencu in Angeli Češnovar. Pred letom 1933 zato, ker je takrat umrla Angela Češnovar, ki v zakonu z možem Lovrencem ni imela otrok in je v svojo oporoko zapisala, da gostilno zapušča Alojziji Hanuš. Ta je že od mladih nog skrbela za omenjena zakonca in tudi gostilno je že vodila.
Med prvo svetovno vojno je ta klena ženska poskrbela, da niso mobilizirali konjev in hlapcev in je s tem nekako ohranila gostilno pri življenju. Leta 1925 se je Alojzija poročila s sinom češkega uradnika, inž. Jaromirjem Hanušem mlajšim. Očitno so že takrat ljudem ponujali tudi prenočišča, saj so – predvsem zaradi bližine kolodvora – za to dobili koncesijo. Pozneje je gostilna prešla v posest Srečka in Gizele Deisinger. Potem je o gostilni bolj malo znanega, vendar se ve, da je bilo Deisingerjevima po drugi svetovni vojni vse skupaj odvzeto (slovita nacionalizacija, lokal v upravljanje dobi Gostinsko podjetje Ljubljana), z denacionalizacijo pa je gostilno dobil v last njun nečak Mitja Deisinger. Potem je gostilna »zaslovela« bolj po slabem kot dobrem; nje upravljanje pride v roke podjetja Beli admiral, katerega lastniki potem vse skupaj spremenijo v nekakšen kazino in že leta 1990 ne ponujajo več niti prenočišč. Stvari krenejo na bolje leta 2008, ko to staro, vsega spoštovanja vredno gostilno, prevzame v upravljanje Bendeta Lampič.
Vrla in življenjskega, pa tudi poslovnega elana polna ženska se loti temeljite prenove. Gostilna ponovno dobi svoj nekdanji blišč in pomen, tudi osem izredno ličnih in prikupnih sobic spet ponudi svojim gostom, pa vrt preuredi, da je veselje v senci posedeti za tamkajšnjimi mizami. Gospa Bendeta zna povedati, da se stranke vračajo, pa tudi to, da nekatere Tišlerja nikoli niso zapustile. Tako rada pove zgodbo o starejšem možaku, ki je, vedno v družbi dveh sovrstnic, prihajal na kosilo vsak ljubi dan, potem ga pa dva dni zapored ni bilo. Kaj hitro so ugotovili, da se je doma poškodoval (takrat je imel že res blizu sto let) in je moral v bolnišnico. Njegov sin ga je želel spraviti v dom starejših občanov, a se kleni možakar ni dal. Rekel je, da gre v dom samo pod pogojem, če bo lahko čisto vsak dan obedoval pri Starem tišlerju. Ja, tako mu je ta »sveti gostilniški hram« pod kožo zlezel.
Kako mu tudi ne bi, saj se v njem dobi vse dobro za pod zob, poleg pa še vse dobro, s čimer se ono prvo dobro lahko poplakne: tu so goveja, sirova, čebulna, česnova ali zelenjavna juha, pršut z olivami ali pa sirov krožnik, potem testenine z najrazličnejšimi prilogami, pa golaž in vampi, telečja obara, pražena jetrca, kmečki ali furmanski krožnik, žlikrofi v smetani ali pa ajdova kaša s korenjem in domačo klobaso, zrezki vseh vrst, tudi žrebičkov, pa ribje jedi, tudi vseh vrst, solate in palačinke, gibanica, jabolčni zavitek ali štruklji z vročimi gozdnimi sadeži. Da si vseh dvajset, ne le deset prstov oblizneš in oblizuješ. Vse pojedeno je moč dodobra zaliti z bogatim izborom vina in piva. Osebje je prijazno in vešče svojega poklica, gostje pa so vidno zadovoljni, o čemer sem se prepričal na lastna ušesa in še na lastne oči. Gospa Bendeta, želim vam resnično vse dobro, pa še najboljše. Naj vam bodo zvezde mile in bog naj vam zdravja da, da boste lahko še nadaljnje stoletje to gostilno tako odlično vodili. Na zdravje!