Eksplozija atomske bombe, tega ultimativnega zla, ki ga je v svojem novinarskem eseju Hirošima po pričevanjih preživelih leta 1946 popisal, kasneje pa dopisoval Američan John Hersey, je prišla neslišno, zgolj kot neznosna svetloba, ki je izničila vse pod seboj in vendar po neki absurdni logiki pustila tu nedotaknjen kovček, tam človeka. Ali pa le njegovo senco. Ali vzorec kimona na ožganem telesu. Danes si šoka ljudi, ki so se soočili s tedaj povsem neznano silo, enostavno ne moremo predstavljati, ker smo z jedrsko bombo, njenim nastankom, uporabo, posnetki eksplozij in njenimi posledicami seznanjeni do te mere, da nam je postala »domača«. Takrat dogajanja niso mogli primerjati z ničemer, ne s potresom ne s klasičnim bombardiranjem, ki so ga sicer tistega avgusta 1945 strahoma pričakovali. Ni bilo pojasnila ne za orkanski veter ne za dež, ki je sledil uničujočemu valu. Še peščica ameriških znanstvenikov, ki je edina vedela, zakaj gre, ni znala predvideti učinka. Za posledicami eksperimentov so umirali celo sami, predvsem pa so vsaj nekateri sprevideli strašno, dvorezno naravo znanstvenih odkritij, ki se izmuznejo etičnemu premisleku.
Posledica je bila sto tisoč zmrvljenih in scvrtih ljudi in desettisoče ranjenih v mestu velikosti Ljubljane. Apokalipsa mesta, po katerem so se po eksploziji en za drugim širili še požari, kjer so ožgani ljudje in drugi ranjenci čepeli v reki, da jih ne bi pogoltnil ogenj. In jih je voda.
Preživeli so svojo rešitev kasneje pripisovali čudnim naključjem, eden je zamudil tramvaj, drugi je ravno šel v klet. Bilo jih je sram, da so imeli srečo. Po eksploziji so begali med ranjenci, se spraševali, komu pomagati. Bližnjim, najprej, sorodnikom, kristjani kristjanom (kar dva človeka, Nemec in Japonec, ki ju opisuje Hersey, sta bila kristjana). In potem – ali hudo ranjenim, ki bolj trpijo, a nimajo možnosti preživetja, ali lažje ranjenim? Kakšna je racionalna ekonomija sočutja, če je konec sveta, kdo bolj zasluži požirek vode, tisti, ki bi umrl ukleščen med tramove, ali oni s stoodstotnimi opeklinami? In kaj z mrtvimi, z gorami mrtvih, katerih spoštljiva obravnava je v japonski kulturi celo pomembnejša od pomoči ranjenim? Tihota je zajela tudi ranjene, sklonjenih glav, vzgoja ni dopuščala ne vpitja ne preklinjanja. Za pomoč so prosili z vljudnimi stavki; nepoškodovani, ki jim niso mogli pomagati, so se jim opravičili, poklonili in odšli naprej. Bilo jih je sram, da so nepoškodovani.
Ko se je deset dni kasneje po radiu oglasil cesar, so bili Hirošimčani strašno veseli njegove milostne pozornosti. In ko je razglasil kapitulacijo, strašno žalostni. Nobena žrtev se jim ne bi zdela prehuda za zmago. Natanko tako kot v Nemčiji. Ideja božanske narave cesarja in njegove nezmotljivosti se je omajala precej kasneje, šele z uvedbo demokracije se je zastavilo tudi vprašanje politične odgovornosti. V mešanici budistične vdanosti v usodo in zanašanja nase so se judje mukoma znova postavili na noge, država pa je vse do leta 1957 zanikala njihovo trpljenje in se otepala svoje odgovornosti. Preživeli niso krivili niti ZDA in zgoraj omenjeni pater Tanimoto je ob obisku v ZDA v ameriškem senatu molil: »Oče naš, ki si v nebesih, hvala ti za veliki blagoslov, ki si ga naklonil Ameriki in ji omogočil, da je v zadnjem desetletju zgradila največjo civilizacijo v zgodovini človeštva… Hvala ti, Bog, da je Japonski dovoljeno biti med srečnimi prejemnicami ameriške velikodušnosti. Hvaležni smo ti, da je bila našemu ljudstvu podarjena svoboda…« Ameriška velikodušnost v obliki atomske bombe? Ob tem govoru so bili osupli celo senatorji. Le kaj je vodilo Tanimota (ki so ga Američani kljub temu sumili, da je »rdeč«)? Očaranost z ameriškim dobrodelnim zdravljenjem hirošimskih deklic? Ali skupna protestantska vera, ki je tudi v Hirošimi pridigala, da »je nesmiselno kriviti vlado; da je up japonskega ljudstva v kesanju za grešno preteklost in v veri v Boga«?
ZDA so naredile vse, da bi posledice bombardiranja kljub Herseyjevemu pisanju ostale skrite, še posebej pa dejstvo, da za tako drastičen napad ni bilo nikakršnega vojaškega razloga, ampak zgolj politično strateški, ki je za povojno svetovno prevlado in nevtralizacijo SZ hotel preizkusiti svoje ultimativno orožje na »živi materiji«. In seveda, pritlehni zob za celo glavo: Hirošima in Nagasaki sta plačala Pearl Harbor.
Preden se je svet ovedel resničnih razsežnosti jedrskega napada, ki je hotel obveljati za tistega, ki naj bi končal drugo svetovno vojno, so ZDA že leta 1946 – leto dni po Hirošimi in Nagasakiju! – opravile prvi povojni in nato leta 1948 drugi jedrski poskus na otočju Bikini. Leta 1949 so jedrsko bombo izdelali v Sovjetski zvezi, leta 1952 je prvi poskus izvedla Velika Britanija, leta 1960 v Sahari Francija… do neznosnih današnjih zalog. Vse v imenu večje varnosti in obrambe, vse v imenu popolnoma blazne ideje, da več orožja pomeni boljši svet. Pa četudi bo na koncu od njega ostala le senca na Soncu.