Leta 1914 je v Berlinu odprl majhno delavnico in razvil svojo metodo: uporabil je steklene kalupe, ki jih je potopil v gumijasto raztopino, razredčeno z bencinom in tetraklorometanom; na steklenih kalupih se je oblikovala tenka gumijasta prevleka, ki je bila nato v posebnih pečeh vulkanizirana z žveplenimi hlapi. Kondome so premazali z lubrikantom, jih odvili s steklenih kalupov in jih testirali tako, da so jih napihnili s stisnjenim zrakom. Ta Frommov proces izdelave kondomov je ostal do danes v bistvu nespremenjen, s to izjemo, da so obdelavo z bencinom leta 1960 zamenjali z lateksom. Fromm je to metodo uporabil tudi za izdelavo kirurških rokavic in cucljev na otroških stekleničkah.
Frommovi kondomi so bili tudi dovolj trpežni, da so jih lahko uskladiščili in razpošiljali na velike razdalje. Prva svetovna vojna in Weimarska republika sta zelo dvignili povpraševanje po kondomih in Frommov posel se je tako razcvetel, da je moral v Berlinu postaviti nekaj tovarn. Leta 1916 je svoje kondome krstil »Fromms Act«, s kar humornim imenom glede na to, da »fromm« v nemščini pomeni pobožen, »act« pa ima tudi spolno konotacijo. Leta 1926 so njegove tovarne proizvedle 24 milijonov kondomov, leta 1931 pa še enkrat več. Fromm je imel podružnice po vsej Nemčiji in izvažal na Nizozemsko, v Veliko Britanijo, Švico, Avstrijo, na Madžarsko, Islandijo in celo Novo Zelandijo. »Fromms Act« je bila tedaj najbolj znana znamka kondomov, veliko bolj kot Durex, ki jo je proizvajala London Rubber Company.
Ko je leta 1933 na oblast prišel Hitler, sta dva Frommova direktorja takoj postala člana nacistične stranke, a to ni veliko pomagalo. Niti to ne, da je Fromm začel sodelovati z I. G. Farben, ki je čez nekaj let imel »podružnico« poleg Auschwitza. Leta 1938 je bil primoran prodati svoje tovarne. Nemško gospodarsko ministrstvo je za kupca izbralo baronico Elisabeth von Epenstein, botro Hermanna Göringa. Tržna vrednost družbe Fromms Act je bila ocenjena na 5 milijonov rajhmark, baronesa von Epenstein pa je zanjo odštela le 116.000 rajhmark; takšni razprodaji se je tedaj reklo arijanizacija judovskih podjetij. Julius Fromm je naslednje leto z ženo emigriral v London, nacisti pa so mu zaplenili tudi vse drugo premoženje v nepremičninah in bankah. Arijanizacija Frommovega premoženja je nemški državi prinesla 2 milijona mark (ali 30 milijonov evrov v današnji vrednosti).
Do sem je s to zgodbo o Juliusu Frommu in njegovih kondomih, kot jo v knjigi Fromms: Wie der jüdische Kondomfabrikant Julius F. unter die deutschen Räuber fiel (Kako je judovski izdelovalec kondomov Julius Fromm postal plen nemških roparjev) popisujeta Götz Aly in Michael Sontheimer, videti vse v redu. Nekateri kritiki, na primer zgodovinar medicine in seksualnosti Lesley Hall, so bili razočarani, ker so pričakovali kaj novega iz zgodovine kontracepcije ali o spolnih navadah v Weimarski republiki in nacistični Nemčiji. Takšni očitki bi držali, če bi v tej knjigi res šlo za kakšno zgodovinsko raziskavo o spolnosti in kontracepciji. Pa ne gre. Res pa je, da to, za kar ji gre, postane bolj jasno v luči Alyjeve prejšnje knjige Hitlers Volkstaat: Raub, Rassenkrieg und nationaler Sozialismus (Hitlerjeva ljudska država: ropanje, rasna vojna in nacionalsocializem, 2005; v angleškem prevodu je »nationaler Sozialismus« postal »Nazi Welfare State«). V tej knjigi namreč trdi, da so navadni Nemci podpirali Hitlerja ne zato, ker bi bili antisemiti ali ker bi vse prevzela nacistična ideologija, marveč zato, ker so bili »podkupljeni in kupljeni«. Nacistična Nemčija je bila »diktatura uslug« za vsakogar.
Tretji rajh, trdi Aly, je dejansko izvajal program »progresivnega obdavčenja« oziroma redistribucije bogastva, ta program pa da je temeljil prav na arijanizaciji, se pravi zaplembi lastnine in premoženja »judovskih kapitalistov in bankirjev« tako v Nemčiji kot v državah pod nemško okupacijo. In prav to razlaščanje judovskih tovarnarjev, trgovcev in bankirjev naj bi bilo v nacističnem oziroma nacionalsocialističnem programu tudi najbolj ali zares »socialistično«, ker da je nekaj od naropanega premoženja pricurljalo tudi med navadne Nemce. Torej podobno kot po neoliberalistični doktrini nekaj bogastva najbogatejšega »enega odstotka« prikaplja med »99 odstotkov«. Po doktrini že mogoče, dejansko pa seveda ne. Kot tudi že ni v nacistični Nemčiji. Tistih dva milijona rajhmark, ki so jih nacisti dobili z arijanizacijo Frommovih tovarn in drugega premoženja, je šlo denimo za nemško vojsko: torej je »navadnim Nemcem« lahko kaj pricurljalo samo kot vojakom.
