Ob prihodu v Ljubljano nisem imela vnaprej izbrane teme, saj sem hotela pri projektu črpati iz okolja, tega pa sem nameravala najprej malo bolje spoznati. No, po nekaj dneh sem šla na koncert skupine Laibach, kjer sem spoznala mladega fanta, ki mi je razlagal o svoji spominski skupini, ki z različnimi dogodki in reenactmenti ohranja spomin na partizanski boj. To se mi je zdelo silno zanimivo – zakaj se nekdo, ki je star 17 let, tako goreče posveča zadevam, ki so se zgodile pred sedmimi desetletji? Čeprav sem potem razmišljala še o drugih temah, sem po kakšnih dveh tednih spoznala, da se želim ukvarjati prav z živim zanimanjem za partizanstvo, ki vlada pri vas.
Vas je pri tem kaj posebno pritegnilo?Tematika upora in osvobodilnega boja mi je po eni strani blizu tudi iz osebnih izkušenj, četudi iz drugih kontekstov. V Izraelu je, denimo, močno prisotno mitiziranje herojstva upornikov v getih in različnih judovskih gverilskih skupin med drugo svetovno vojno, če sodobnega kulta herojev, ki vlada, sploh ne omenjam. Obenem pa me je pritegnilo to, da je šlo tu za mlade ljudi. V Izraelu pogosto delam z otroki in najstniki. Kot umetnico in aktivistko me vselej zanimajo načini, na katere se mladina trudi, da bi bil njen glas slišan, in pri vas sem naletela na popolnoma drugačen, a ustvarjalen način, kako ohranjati neko tradicijo oziroma širiti idejo, v katero verjameš. In tako sem začela raziskovati pojav partizanstva. Poglobila sem se v zgodovinsko dogajanje, ki ga nisem tako dobro poznala, se pogovarjala z raznimi ljudmi, ogledala sem si tudi vrsto partizanskih filmov in tako naletela na Bitko na Neretvi...
In ravno ta, če prav vem, je postal nekakšna izhodiščna točka vašega projekta?Res je. Naj pojasnim podrobneje: najprej sem videla angleško različico tega filma, potem pa izvedela, da je izvirna verzija veliko daljša, približno tri ure, kar je vzbudilo mojo radovednost, in hotela sem ugotoviti, kakšne so razlike med njima, kateri deli so bili za zahodni trg izrezani – bodisi ker je bil film pač predolg za tamkajšnjo kinematografsko distribucijo bodisi ker so jih ocenili za manj bistvene ali pa so jih morebiti izrezali iz ideoloških ali kakršnih koli že razlogov. Nato sem fante iz omenjene spominske skupine povabila na snemalni dan in nastala sta dva videa, ki so ju navdihnili prav kadri, izrezani iz angleške različice.
Reenactment ste kot ustvarjalno prakso uporabljali že v nekaterih prejšnjih delih...V nekaterih, ne pa vseh. Delam tudi projekte s priseljenci iz Afrike in Latinske Amerike, ki v Izraelu delajo in živijo, a nimajo enakih pravic, kot jih imajo izraelski državljani, so nekakšni novodobni sužnji. Za družbo so nevidni, ne znajo hebrejsko, živijo v svojih zaprtih skupnostih. Skozi umetniške projekte jih poskušam na neki način opolnomočiti in jim pomagati, da bi lažje zaživeli v tako težavni državi, kot je Izrael.
Prej ste omenili sodobni kult herojstva v Izraelu, na kaj natančno ste mislili?V Izraelu sicer ne govorimo kaj dosti o drugi svetovni vojni, govorimo pa o holokavstu, torej o tem, kar se je takrat dogajalo judovskemu ljudstvu. In ta del zgodovine se še zdaj uporablja za legitimacijo tega, kar danes počne izraelska država. Ker se je zgodil holokavst, se moramo do konca boriti za svojo državo, kajti zdaj jo vendar imamo, in zanjo moramo tudi umreti ali ubijati. Pri tem sploh ne gre za spoštovanje do tistih, ki so holokavst doživeli, temveč zgolj za njegovo bolno izrabo, za politično in ideološko uporabo zgodovine. In to je edini tip naracije, ki sploh obstaja. Naši sodobni heroji so zato najstniki, ki se odpravljajo služit obvezni triletni vojaški rok, oziroma vojaki na splošno. Ti so nedotakljivi.
Kaj pa takšno težavno okolje, kot pravite, pomeni za umetnostno ustvarjanje? Je morda lažje najti tiste »prave« teme, nevralgične točke, ki se jih tako rada dotakne umetnost, ali pa je iz katerih drugih razlogov umetniku morebiti tudi težje?Na to vprašanje obstaja več odgovorov. Iz svoje perspektive lahko rečem, da umetnost uporabljam za oblikovanje boljše družbe, delam z otroki, imigranti – sem del vala, ki razume umetnost kot širšo družbeno prakso, kar je v svetu precej razširjeno, v Izraelu pa niti ne. Zdi se mi, da smo umetniki v tem trenutku edini, ki lahko v naši državi kaj spremenimo, ki lahko skozi umetnost povemo resnico, četudi na morda abstraktnejši način. Po drugi strani imamo zdaj novo ministrico za kulturo, ki je zelo sionistična, patriotska in si želi več »državotvorne«, domoljubne umetnosti, ki je sicer ni prav dosti; vzpostavili so celo novo nagrado za sionistično umetnost. No, sama te nagrade verjetno ne morem dobiti, saj večinoma delam z ljudmi, ki niso niti Judje niti izraelski državljani in ki tudi o Izraelu ne morejo povedati česa dobrega. (Smeh.)