Na enotedenskem PIFcampu, ki je del mednarodnega projekta Changing Weathers, je več kot 50 domačih in tujih udeležencev delalo pri 12 projektih z različnih področij: svetlobnih intervencij, e-tekstilij, elektronike »naredi sam«, nosljivih tehnologij ali hekanja prehrane. »Heker v našem primeru ni negativec, ni vdiralec, ampak hekanje razumemo kot iznajdljivo reševanje problemov,« pojasnjuje računalniški programer in umetnik Luka Frelih iz društva Ljudmila, ki je ob boku zavoda Projekt Atol organiziralo dogodek.
Vsi smo vsem občinstvo
Še ena članica društva Ljudmila Polona Torkar je povedala, da je bilo zanimanje za kamp tako doma kot drugod precejšnje, zato vseh prijavljenih ni bilo mogoče sprejeti. Med udeleženci je opazila »širok razpon različnih znanj in njegovih stopenj«. Namen projekta je namreč predvsem izmenjava znanj in izkušenj. Nekateri so skušali doseči otipljive rezultate, spet drugi zgolj preizkušali in razčiščevali svoje ideje. »Nimam nekega velikega cilja. Ta je za zdaj eksperimentiranje,« je svoje načrte razgrnil irski umetnik Tom O'Dea, ki pretežno deluje na terenu kiparstva in mešane medijske instalacije.
Luka Frelih je povzel vodilo, ki so ga z največjim navdušenjem pozdravili tudi preostali: »Cilj je, da vsak udeleženec podeli vsaj eno svojo idejo. Tako se vsi preostali od njega kaj naučimo, sam pa dobi informacije, ali se giblje v pravo smer. Vsi smo vsem občinstvo.« Čeprav so organizatorji povabili nekatera priznana imena, ki naj bi imela nekakšno mentorsko vlogo, so bili vsi udeleženci »malce mentorji in malce vajenci«, je presežno vrednost kampa poudarila intermedijska umetnica Robertina Šebjanić.
Tako so tudi že uveljavljeni ustvarjalci združili moči. Heker prehrane Dario Cortese, ki ga zanima predvsem merjenje lastnosti divjih rastlin, se je denimo povezal z bioumetnikom Marcom Dusseillerom. »V zadnjem času delam v mobilnem terenskem laboratoriju, ki v notranjosti premore svetlobo in zvočnike, zato je sposoben zelo osnovnih analiz zemlje ali rastlin. Z Dariem skušava najti pot za preprosto branje informacij iz rastlin in iz tega ustvariti glasbo,« je razloži Dusseiller.
Ob sodelovanju hitrejši napredek
Nad povezovanjem je navdušen tudi glasbenik Boštjan Simon: »Veliko tukajšnjih ljudi ima o elektroniki precej več znanja kot jaz sam, zato mi lahko pomagajo pri tehničnih zadevah in tako dosti hitreje napredujem.« V času kampa je snoval vmesnik med bobni in sintesajzerjem. »Izdelujem ploščice, na katere bo bobnar lahko udarjal s paličicami, te pa bodo prevedene v poseben signal, ki ga razumejo sintesajzerji. To je le tehnični del, od tu naprej pa bo moje delo iskanje zvokov in sekvenc.« S povsem drugim področjem se ukvarjata Lynne Bruning in Lavoslava Benčič, ki pozornost posvečata funkcionalnim elektronskim tekstilijam. Bruningova je inovatorka na področju nosljive umetnosti, e-tekstilij, adaptivnih tehnologij in novih medijev, v Slovenijo pa je iz ZDA prišla, da bi se učila klekljanja čipk, v katere vstavlja svetleče elemente. Da elektronsko strojno opremo spremeni v mehka vezja in e-tekstilije, uporablja prevodne sukance, blago in barve. Tovrstni izdelki so lahko uporabni denimo v modi, prometu, za invalide, pa tudi med glasbeniki in gledališčniki.
Sicer pa udeleženci kampa niso nujno stremeli k uporabnosti svojih stvaritev. »Tudi umetnost ne cilja na uporabno vrednost,« pravijo.