Vaj za profesionalnega glasbenika ni nikoli preveč, je pa količina odvisna od želja in ambicij. Lahko si zadovoljen s tistim, kar imaš, lahko pa dodaš še malo več energije v iskanje stvari, ki te v glasbi zanimajo, četudi si recimo študij že zaključil. Če ti nekaj pri poustvarjanju glasbe ne da miru, potem si ves čas zagnan, tudi poleti. Vmes pa skušaš loviti ravnovesje med profesionalnim in zasebnim življenjem.
Flavta torej te dni ne leži v kotu?Ne, sploh ne, vzamem jo v roke ali pa vsaj mislim nanjo. (Smeh.) Te dni sem bila na morju in sem jo imela s seboj in s kolegico violistko iz Zadra sva celo igrali na ulici. Želeli sva to izkušnjo, mene je zelo zanimalo, kako se bom ob takšnem igranju počutila. Prej sva naštudirali repertoar, potem pa je bilo treba tudi dihati z ulico, spremljati odzive ljudi, se prilagajati. Bilo je zelo zabavno in takšno izkušnjo priporočam vsakemu glasbeniku. Note so mi na primer zletele po tleh, pa sem potem naprej improvizirala. Ljudje so se ustavljali, se pogovarjali z nama, bili sva jim zanimivi, ker sva se na ulici znašli kot profesionalni glasbenici. Flavta in viola sta precej abstraktna kombinacija, zanju literatura ne obstaja, pogostejši so dueti flavta in violina ali pa dve flavti. Zato je morala kolegica najprej vso literaturo, ki sva jo igrali, pretransponirati iz violine v violo. Očitno se bova še podali v takšno akcijo in do takrat pripravili še aranžmaje kakšnih dalmatinskih ali drugih zabavnih pesmi, da zadovoljiva širši krog poslušalcev.
Zdi se, da nimate predsodkov do različnih glasbenih zvrsti?Ravno raznolikost v glasbi me žene naprej! V glasbi bi rada odkrila čim več novih stvari, ki bi me še bolj navdihovale. To bi rada pokazala tudi svojim učencem: težko je začeti in težko osvojiti neko znanje, ampak na koncu je trud poplačan z glasbeno širino in velikim notranjim zadovoljstvom. Ure jazza v Maastrichtu sem izbrala sama, na srečo sem naletela na odličnega pedagoga, jazz saksofonista Valka.
Kaj lahko klasični flavtistki pove jazzovski saksofonist?Pokazal mi je pot, kako naj se sploh lotim improvizacije, kakšno skico naj si vnaprej pripravim, da organiziram in razvijam ideje ter si tako upam tudi več improvizirati. Pokazal mi je, da mej pri improvizaciji ni. Prek številnih medijev lahko danes spoznavamo raznovrstne žanre in kombinacije so lahko fantastične in ljudje imajo tako glasbo zelo radi. Pogosto imajo klasični glasbeniki predsodke pred improvizacijo, ki pa omogoča neskončne možnosti ustvarjanja.
Na magistrskem koncertu pri nas ste improvizirali na pesem Popotnik Toneta Pavčka.Drži, Pavčkova pesem ima močno sporočilo. Če povem po resnici, nisem pričakovala, da bodo poslušalci v Sloveniji improvizirano skladbo tako dobro sprejeli. Pavček je ljudem zelo blizu, tudi pesem je poznana. Med mojo improvizacijo se je v ozadju projiciralo besedilo, in zdi se mi, da je na tak način veliko lažje dojeti sporočilo tako poezije kot glasbe. Izbrati improvizacijo za klasičen koncert je precej drzno, potrebno je tudi nekaj več časa, da se na odru sprostiš.
S Triom Mirus ste na tem koncertu odigrali še eno izjemno skladbo, Techno Parade Guillauma Connessona.Ta skladba je znotraj klasične literature zelo drugačna in z njo smo dejansko imeli največ dela. Ko sva se s klarinetistom že nekako naučila svoje dele, je prišel zraven klavir in ves sistem se je nam je podrl. Skladbo smo na vajah izdelovali zelo počasi, zraven je bilo veliko smeha; na koncu je bil naš trud poplačan z navdušenim občinstvom.
V neki drugi skladbi zamenjate kar tri inštrumente – alt flavto, piccolo in flavto. Kako so ti hitri preklopi sploh tehnično izvedljivi?Gre za trostavčno skladbo, skozi katero izvajalec pokaže svoje zmogljivosti ter predstavi različne odtenke različnih piščali. Vsak stavek izvajam z drugim inštrumentom, uporabim številne moderne tehnike, kar je izredno težko, a lahko pokažem, kaj znam in zmorem.
Ni tako neobičajno, če flavtisti igrate piccolo, kajne?V orkestru moraš biti vedno pripravljen vskočiti, če kakšen kolega zboli. Načeloma je tako, da tako dobro kot igraš flavto, bi moral igrati tudi piccolo. Je pa tehnično težak inštrument in ga ne igrajo oziroma se ga ne naučijo vsi flavtisti. Je najvišje uglašen inštrument in verjetno se ga tudi zato marsikdo nerad oprime. Na naši akademiji zanj ni specializiranega študija, verjetno iz finančnih razlogov, medtem ko ga v Italiji lahko študiraš samostojno, drugje po Evropi pa vsaj podiplomsko.
Boste s Triom Mirus zdaj vadili kar prek skypa, ko se boste po študiju raztepli naokrog?(Smeh.) Tako smo vadili pred našim skupnim koncertom v Sloveniji, in potem sem jaz recimo vpila: »Robert (Poortinga, pianist – op. p.), kje si, zamujaš...« Takšen način vaje je zelo zabaven, vendar ga ne priporočam. Zagotovo bo v našem triu še zanimivo, saj bom sama za zdaj živela in ustvarjala v Sloveniji, pianist bo nadaljeval študij na Nizozemskem, klarinetist pa odhaja v Oslo na Norveško. A se nam konec leta in prihodnje leto obeta več koncertov na Nizozemskem, v Švici, Grčiji.
Ste res zelo zahtevna profesorica?Lansko šolsko leto sem imela okrog 20 učencev, vesela sem, da imam najmlajše, ker so še zelo radovedni. Pozneje v puberteti jih je težje usmerjati. Moja taktika je, da vsako stvar najprej preizkusim na sebi in šele potem jo posredujem učencem, le tako sem lahko prepričljiva. Z večino zelo dobro sodelujem, težje je z manj motiviranimi učenci. Če že pridejo v glasbeno šolo, je jasno, da se želijo naučiti inštrumenta, da pa se ga dejansko naučijo, je treba vaditi in to zahteva veliko energije, volje in časa. V novem šolskem letu so flavtisti na vrsti na državnem tekmovanju TEMSIG, zato nas čaka naporno leto in smo tako rekoč že v nizkem startu. Četudi bodo ti otroci mogoče nekoč samo amaterski glasbeniki, mislim, da je učenje inštrumenta odlična popotnica za življenje. Pridobijo delovne navade, vztrajnost, razvijajo ustvarjalnost in znajo ceniti lepoto glasbe.
