Poletje, ko se začne čas pobiranja pridelkov, je za marsikaterega vrtičkarja tudi čas zavisti in razočaranja. Pravzaprav je to nujen del vrtičkarstva. Vrtičkarji so v resnici kot ribiči – veliko pretiravajo. V pogovoru z drugimi vrtičkarji svoj vrt opisujejo kot najmanj rajski vrt, kjer se vse šibi pod tonami paradižnika in solate, fižolovke pa morajo podpirati, ker je na njih toliko fižola, da se upogibajo. Potem še malo potarnajo nad vremenom. Lani je bil pridelek manjši zaradi moče, letos pa zaradi suše, kar je še dobro, saj bi morali sicer sezidati dodatno shrambo, da bi lahko spravili ves pridelek. Le redki vrtičkarji pa priznajo, da v resnici z zavistjo gledajo vrtove drugih in jih primerjajo s svojimi. Pri tem se neizmerno vznemirijo, če so drugi vrtovi bohotnejši in bolje obrodijo. Z vrtičkarji je tako, da zelo težko priznajo svoj neuspeh, tudi zato ker je vrtičkarstvo v zadnjih letih tako zelo v modi, da mora biti vsak vrtičkar uspešen, saj je tak medijski modni diktat – tako kot mora biti vsaka ženska vitka, vsak moški mačo in vsak otrok genij. V medijih se pojavljajo le fotografije popolnih, bujnih in bogato obloženih vrtov, kar vrtičkarje dodatno vznemirja, da se sprašujejo, zakaj njihov vrt ni tak kot v revijah. Ali pri sosedih.
Poletje je zato čas, da si priznamo svoje vrtičkarske neuspehe in zavist, ki nas razjeda, ko gledamo sosedov vrt. Moja sezona vrtičkarske zavisti se je začela z rožami. Nasadila sem jih vsaj mesec dni prepozno. Medtem ko so na sosedovem balkonu pelargonije že bujno cvetele, so moji tagetesi komaj kukali iz lončka. Strašno sem bila ljubosumna. Zdaj se je stanje obrnilo – sonce je požgalo sosedove rože, moje, ki so vsaj nekaj ur na dan v senci, pa so se razrasle in so eno samo pisano cvetje. Soseda me je že spraševala, s čim jih gnojim, kar je znak, da so špeganje na tuje vrtove, primerjanje in zavist razširjene športne panoge.
Še huje kot z rožami je s pridelkom. Zakaj je sosedov paradižnik tako lep in tako poln, naš pa životari, odmetava liste in ga bo mogoče za eno samo solato? Res me pogled na sosedov vrt vsak dan razžalosti. A me tolaži, da so sosedje profesionalni kmetje in znajo gojiti zelenjavo, naš minivrt pa je prvi poskus iztrganja koščka zemlje travnati ruši. Še bolj pa me veseli, da bomo sosedovih paradižnikov deležni tudi mi, ki letos uveljavljamo nov vrtičkarski trend: paradižnik brez listov in s tremi plodovi.
Vir razočaranja je tudi naša edina buča, ki jo je sin posadil kot projekt pri angleščini. Že vse poletje vztrajno dan za dnem hodi gledat, kdaj bo njegov grmič naredil bučko, da bo končno videl, kakšne sploh so. A naša buča je »bučak« in ima veliko moških cvetov, ki pa ne najdejo poti do ženskih, ki so kakor sramežljive kmečke neveste, ki v pripeki izginejo, še preden jih možje sploh opazijo. Zato z zavistjo gledamo na njivo za hišo, kjer se med rdečo zemljo in zelenimi listi svetijo rumene buče velikanke. Tudi teh bomo deležni: vsaj dve se bosta prikotalili na naš balkon ter se spremenili v juho in čarovniško svetilko. A če nič drugega, imamo najlepše feferone v vasi!