Delo drugo na drugo plasti reminiscence starajočega se moškega, uspešnega zdravnika Timotea, ki izgublja hčer Angelo, po prometni nesreči prikovano na operacijsko mizo. Angelina morebitna smrt ali življenje za bralsko izkušnjo nista pomembna – obenem vam nočemo razkriti razpleta –, poudarjena je življenjska snov, ki bi lahko pripadala komur koli: vključuje sprenevedanja, sebičnost, izmikanje in skrivalnice.
Ko se Timoteo sesede na klop v čakalnici nasproti urgentnega oddelka, se prične najstniški hčeri v duhu izpovedovati. Da bi premostil nemilostno razmerje med življenjem in smrtjo, da bi pregnal občutek osamljenosti, da bi se otresel krivde dolgotrajnega molka, da bi izravnal krivice svojega slabo umerjenega očetovstva. »Potem se je, ne da bi vedel, kdaj, spustila name neka ravnodušnost, ki jo je spremljalo rahlo razočaranje,« pripoveduje v uvodnih taktih romana. »O tem sem govoril s tvojo mamo, rekla mi je, da preprosto drsim v domačnost odraslega življenja, da je to nujen in konec koncev dobrodošel prehod. Imel sem le štirideset let in že lep čas se nisem več vznemirjal. Ne bi rekel, da sem dušo prodal hudiču, le nisem je ponudil bogovom, obdržal sem jo v žepu, v žepu svojih sivih poletnih hlač, kjer je bila tudi takrat v tistem zanikrnem baru.« Glavnina spominov se veže na čas pred Angelinim rojstvom in Timotea prikazuje kot nekoga, ki ga ljudje trde morale ne morejo spoštovati, ljudje z občutkom za resničnost pa vedo, da jim je podoben bolj, kot bi si želeli. Glede na to, da roman stavi na čustveno življenje posameznika, je izhodiščna psihološka motivacija za izpoved umirajoči hčeri manj jasna in prepričljiva. Težko je verjeti, da bi se človek, čigar hči umira, bolj kot z njeno bridko usodo ukvarjal sam s seboj. Pa vendar: takšno izvajanje znova podčrta Timoteovo jedrno psihološko določilo – zazrtost vase. Ljubezen in pripadnost imata malo opraviti z ugodjem ljudi, ki jih ljubimo ali jim pripadamo, nam sporoča roman.
Pisava Mazzantinijeve je kljub nadležnim in marsikdaj bolečim vsebinam izjemno nesentimentalna, obrtniško čvrsta, včasih celo deskriptivno suha. Izleti v poetično so redki in – resnici na ljubo – tudi nekoliko nerodni, zvenijo, kot bi jih izvlekli iz Petrarkove zakladnice in priredili za uporabo na facebooku: »Angela, rad bi našel pot do tebe, ki ležiš v predpeklu cevk, kjer ti bo kraniotom odprl glavo, in ti povedal za to žensko.« Tovrstna dikcija pa je tudi edina slabost pisateljičinega razpletanja, Mazzantinijeva nas namreč v roman, ki ne prinaša dobrih novic, le nekaj strasti, ljubezni in propadanja, enostavno posesa. Z romanom Ne premikaj se je avtorica izkazala posluh za občečloveško stisko in kot vsak dober umetnik pokazala, da je ljudi okoli nas najprej treba razumeti, da bi lahko, če bo res treba, vanje vrgli tisti kamen.