Priimek je lahko tudi breme. Če kdo, se tega dobro zaveda tudi Luka Zahović. Ima vsega 19 let, pa nekateri slovenski ljubitelji nogometa od njega že pričakujejo, da bo postal zvezda. Takšna, kot je bil v dresih Porta, Olympiacosa, Valencie, Benfice in predvsem slovenske reprezentance dobro desetletje njegov oče Zlatko. Da ima v telesu nekaj več, je mladenič vsake toliko pokazal v vijoličastem dresu Maribora, sedaj pa ga čaka nova postojanka, na kateri bo osamljen in brez očetovih nasvetov skušal dokazati svoj talent. Za tri leta se namreč seli k Heerenveenu na Nizozemsko.
Zakaj se je odločil za odhod h klubu, ki je v lanski sezoni zasedel sedmo mesto v državnem prvenstvu in ne nastopa v evropskih pokalih, je seveda vprašanje, najverjetnejši odgovor pa je, da v dresu Maribora v zadnjem času ni dobil prave priložnosti, na štirih tekmah letošnje sezone pa je zabil gol le enkrat. Toda Nizozemce je očitno prepričal, na nakazilu na mariborski račun pa je izpisana številka 700.000 evrov. Ni skrivnost, da novi lastniki od njega pričakujejo nekaj podobnega, kot se je zgodilo tisti večer pred slabim letom, ko je z golom v 92. minuti proti Sportingu v prvem krogu lige prvakov ob izenačenju poskrbel, da je bila klubska blagajna bogatejša za pol milijona evrov z računa Uefe. Zanimivo, da je tedaj pred tekmo na twitterju ob fotografiji svojega dresa s številko 11 zapisal, da je pripravljen na začetek nečesa velikega. In priznal, da je vznemirjen, zato je bil spanec krajši kot običajno.
Primerjavam z očetom se seveda ne more izogniti, pa čeprav je Zlatko v elitni ligi prvakov debitiral šele, ko je imel 26 let, a je bil nato v sezoni 1998/99 pri Portu celo najboljši strelec in eden izmed treh najboljših strelcev lige prvakov. Toda Luka se je lahko že pri 18 letih pohvalil s krstnim evropskim nastopom, mrežo v ligi prvakov pa je načel po vsega 11 minutah. »Odnos z očetom je vseskozi enak, ne glede na moje igre in število golov. Nekateri tega nočejo verjeti, a je čas, da začnejo. Pridno izkoriščam priložnosti, ki jih dobivam, in upam, da bo še naprej tako,« je tedaj dejal Luka in potrdil, da je v klubu njun odnos zgolj posloven, med športnim direktorjem in nogometašem.
Seveda to ne pomeni, da ne znata biti tudi oče in sin, pa čeprav se zunaj zelenice ne vidita toliko, kot si mislijo nekateri. Nič čudnega, ko pa Luka ne živi več doma, ljubezen do dekleta pa je vse močnejša. Kako drugače je bilo v letih, ko so še živeli na Portugalskem, kjer se je tudi rodil in kjer je obiskoval angleško šolo. Ob slovenskem ima zato tudi portugalsko državljanstvo (ko potuje, ima pri sebi oba potna lista), pa kako dobro pa se spominja dne, ko je imel vsega 12 let in se je družina odločila, da se vrne v Maribor. »Ko smo pripravljali kovčke, je bila moja žalost neizmerna, pa čeprav sem imel Slovenijo že od prej rad,« pravi nogometaš, ki je ob vrnitvi bolje govoril portugalsko kot slovensko, obvlada pa tudi španščino in angleščino. Njegov klub je bila že od majhnih nog očetova Benfica, za katero je strastno brcal in tudi navijal. Ljubezen Portugalcev do nogometa je namreč nekaj posebnega. »Vsak že od majhnega navija za izbrani klub, kar mi je všeč tudi v Mariboru, ki je nogometno mesto. Na Portugalskem vlada posebna strast med navijači in igralci, ki je nekaj lepega, saj se kot nogometaš počutiš pomembnega,« pojasnjuje napadalec, ki pa je z vsega 63 kilogrami pravi drobižek na zelenici.
V vlogo profesionalnega nogometaša se je hitro vživel. Pred prihodom na tekmo ima okrog vratu vedno obešene slušalke, poslušanje glasbe, predvsem skupine Coldplay, pa ga vedno dodatno motivira. Svoje naloge na igrišču se dobro zaveda – »moja naloga je, da zabijam gole, na kakšen način, pa sploh ni pomembno« –, po tekmi pa je vedno zgovoren in v mešani coni neutrudno odgovarja na vprašanja novinarjev. Ko so ga vprašali o vzorniku in namigovali na očeta, jih je presenetil: »Idola, ki bi ga želel posnemati, nikoli nisem imel. Sem pa v mlajših letih najbolj spremljal Ronalda. Trenira ogromno, se pravilno hrani, obnavlja energijo... Morali bi upoštevati njegov pristop k nogometu kot športu in vložen trud, ne pa gledati le na njegove gole. Zasluženo je najboljši nogometaš na svetu.« Lukovo življenje ni zgolj nogomet, saj rad bere knjige (obvlada tehniko hitrega branja) in si širi obzorja. Kljub temu pa bodo prav njegova dejanja na zelenici tista, ki bodo nekoč spremenila razmišljanje Slovencev, da se o njem ne bo govorilo zgolj kot o mladem Zahoviću. Ne bo mu lahko.
