Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc napoveduje več reda pri koncesijah. Po novem jih nameravajo podeljevati le na podlagi javnega razpisa in za določen čas. Ambicije zasebnikov ne bodo več zadostno merilo, da bi jim podelili koncesijo. Dobili naj bi jo le, če sosednja bolnišnica ali zdravstveni dom ne bi bila kos potrebam bolnikov. S tokratno »mini reformo« pa želijo na ministrstvu za zdravje onemogočiti tudi samovoljno dedovanje in prodajo koncesij.
Strožji kriteriji
Če bo koncesionar preoblikoval svoj pravni status, bodo koncesijo prekinili. Na ministrstvu za zdravje pričakujejo, da bodo nova pravila igre preprečila prodaje zasebne dejavnosti s koncesijo vred, kakršno so nedavno izpeljali pri Diagnostičnem centru Bled (ta je pristal v rokah velikana na evropskem trgu diagnostike Euromedica in investicijske družbe ARX Equity Partners).
Težko pričakovani predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti naj bi dorekli v prihodnjih mesecih. Glede na napovedi ministrstva za zdravje bo prinesel tudi omejitve pri pridobivanju koncesij. Leta 2012 smo na primer poročali o »dedovanju« koncesije, ki jo je Neurovita po odhodu prejšnje koncesionarke v tujino pridobila leta 2008. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) so se takrat izrekli proti podeljevanju nadomestne koncesije, saj bi lahko program zdravljenj opravil UKC Ljubljana, a so dali na ministrstvu za zdravje vseeno prednost zasebniku. Podobno se je zgodilo tudi pri zadnji koncesiji, ki so jo, preden so njihovo podeljevanje tudi zaradi preohlapne zakonodaje začasno zamrznili, na ministrstvu za zdravje podelili v mandatu Tomaža Gantarja. Leta 2013 jo je dobil Inštitut za avtizem in sorodne motnje Marte Macedoni Lukšič, soproge nekdanjega prvaka SD Igorja Lukšiča. Tudi to koncesijo so podelili v nasprotju z mnenjem ZZZS, kjer so ministrstvo zaman opozarjali, da na tem področju ni dolgih čakalnih dob. V javnem UKC Ljubljana pa so takrat ugotavljali, da je za to področje že na voljo njihova ekipa strokovnjakov.
Po novem naj bi imele ambicije zasebnikov, ki se potegujejo za koncesijo, manjšo težo. Koncesije bi podeljevali le, če javne bolnišnice ne bodo mogle zadostiti potrebam po zdravljenju ali diagnostiki. Nova pravila bodo veljala tudi za koncesije v osnovnem zdravstvu, o katerih pa bodo na podlagi predhodnega soglasja ministrstva še naprej odločale občine. Tudi v tem primeru bodo nove koncesije podeljevali na osnovi jasnejših kriterijev. Vseeno pacientom koncesionarjev, ki odhajajo v pokoj, ni treba nič bolj kot danes skrbeti, da bi ostali brez zdravnika. Za svojega osebnega zdravnika si bodo lahko kot doslej izbrali (novega) koncesionarja ali pa zdravnika v zdravstvenem domu, zagotavljajo na ministrstvu.
Zdravniki: Spremembe naj bodo življenjske
Po oceni predsednika sindikata družinskih zdravnikov Praktikum Igorja Muževiča gredo načrti ministrstva v pravo smer, a jih bo treba še doreči. V isti koš tako ne bi smeli metati koncesij v osnovnem zdravstvu in na sekundarni ravni. Če si lahko zasebni centri s koncesijo na sekundarni ravni zdravstva v nasprotju z javnimi bolnišnicami »izbirajo« enostavnejša ali bolje plačana zdravljenja, v osnovnem zdravstvu koncesionarji težjih bremen ne morejo prelagati na javni zavod. Nova zakonodaja pa bi morala biti tudi dovolj življenjska. Koncesije po Muževičevi oceni ni smiselno omejevati z leti, ampak tako, da se zaključi z zdravnikovim odhodom v pokoj ali kam drugam. »Pomembno je, da za bolnika skozi leta skrbi isti tim zdravnika in medicinske sestre. Prekinitve niso dobre. Poleg tega bodo težko našli koga, ki bo investiral v prostore in opremo, če bo koncesijo dobil le za pet ali deset let.«
Predsednica Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Helena Mole pa meni, da bi morali za začetek poenotiti prakso pri podeljevanju koncesij v osnovnem zdravstvu. »Ob sedanji praznini so občine ravnale vsaka po svoje.« Dolgoročnejše pa bi bilo treba razmisliti še, ali so koncesije res primerna oblika dela zasebnikov. Po tujih vzorih bi lahko zdravljenje znotraj javnega sistema omogočili pri vseh zasebnikih, ki zadostijo kadrovskim, prostorskim in drugim pogojem, meni Moletova. Torej ne le pri tistih, ki so pridobili koncesijo. »Zavarovalnica bi storitev plačala tistemu izvajalcu, ki bi ga izbral pacient. S tem bi se izognili tudi anomalijam, kot je preprodaja koncesij,« je spomnila na predloge zdravniških organizacij.
Nina Knavs
