Izstop Hrvaške iz arbitraže o meji skrbno načrtovan

Vmes sta grešnika že odstopila in s tem priznala napako, naš predsednik vlade je poizkusil večkrat stopiti v stik s hrvaškim kolegom, da bi spregovorila o nastalih razmerah ter skušala rešiti arbitražni dogovor, a »klicana številka ni (bila) dosegljiva«, oglasila se je, kar večkrat, z opozorili na neprijetne posledice enostranskega postopanja Hrvaške, evropska komisija, ki se je odločno postavila v bran arbitraži kljub slovenski neumnosti, in sam arbitražni tribunal je oznanil, da bo nadaljeval z delom in v predvidenem roku, enkrat decembra, sporočil sodbo. Ljubljana je v tem času tudi poiskala novega arbitra in ga našla. Na njen klic je pristal nič manj kot predsednik meddržavnega sodišča v Haagu, Francoz Ronny Abraham.

Zagreb, zaprt vase, s podporo celotnega domačega medijskega prostora se na vse to ni odzival in je šel do konca ter se odločil tako, kot se je. Postavil je vse pred izvršeno dejstvo in zdaj, ko »poti nazaj več ni«, bi Milanović vendarle prišel tudi v Ljubljano se pogovarjat s Cerarjem, seveda o novih okoliščinah in posledično o po njegovem nujnosti drugačnih opcij iskanja rešitve za mejni spor med državama. Bravo. Preprosto. Morda preveč, a tako ne funkcionirajo te reči!

Da se je Zagreb na vse to dobro pripravljal, daje razumeti na svoj način tudi izjava, ki jo je po odstopu s funkcije podal hrvaški član arbitražnega tribunala, Budislav Vukas: »Nameravali so nam vzeti del teritorialnega morja, čemur sem se odločno uprl.« Ker je cenjeni profesor ves čas uradoval v prostorih hrvaške ambasade v Haagu, le predšolskega otroka lahko prepričaš, da pred tem razkritjem Zagreb te informacije z vsemi podrobnostmi vred, ki jih Vukas ni objavil ob odstopu, ni imel.

Milanovićeva vlada je torej že dolgo pred tem vedela, da se je večina arbitrov v Haagu nagibala k zadovoljevanju slovenskih pričakovanj po suverenosti nad večjim delom Piranskega zaliva in po neposrednem dostopu do mednarodnega Jadrana, in ker tega ni bila in ni pripravljena sprejeti, je prepričana, kot vsa nacija, da najmanj polovica zaliva pripada hrvaškemu nacionalnemu ozemlju in da Slovenija nima kaj imeti stik z mednarodnimi vodami, čeprav je ureditev tudi tega vprašanja izrecno zapisana v samem arbitražnem sporazumu, je kovala načrt izhoda iz te situacije.

Povod smo ji ga ponudili mi, kar na srebrnem pladnju. Telefonski pogovor med Sekolcem in Drenikovo, ki se ne bi smel zgoditi, ker med sojenjem sodnik in stranka v postopku zasebno ne smeta komunicirati, je bil kot naročen za to. Pa še slovenski arbiter je potrdil, da so bile Vukasove informacije točne.

K sreči sta Bruselj in Haag ves ta manever razbrala in zato tudi njuna ubranitev arbitraže, ki da »nima realne alternative«. Zagreb je zdaj sam.

Da Cerar ni sprejel povabila Milanovića na takojšnje srečanje, kar je hrvaškega premiera hudo ujezilo, je morda videti nekoliko nevljudno, a bil je jasen: »Dobila se bova, ko bo arbitražno sodišče sporočilo, kako dalje s procesom, ki trenutno čaka na popolnitev hrvaškega stola.« Dodal je še oceno, da odločitev sabora ni dobra in da Slovenija vztraja pri arbitražnem sporazumu, »ki je in ostaja edina veljavna pravna podlaga za reševanje vprašanja meje«.

Če bi privolil v Milanovićevo iniciativo, bi privolil tudi na njegovo igro oziroma omajal slovensko in evropsko stališče o polni verodostojnosti in nezamenljivosti arbitražnega postopka, ki še poteka v Haagu.

Sicer bi se lahko vseeno dobila ob sardelah v marinadi ali kakim piranskim brancinom z gojišča Fonda in s pečenim krompirjem, z istrskim ali kraškim teranom nazdravila uspešnemu poteku turistične sezone na Jadranu. Z nasmeški seveda, da bi narodoma in širši mednarodni skupnosti dala vedeti, da še premoremo nekaj sproščenosti in prijateljskega duha in da zagotovo nismo pred spopadom, kot bi lahko kdo razumel iz pretirane teatralnosti in dramatičnosti TV-poslanice našega ljubljenega predsednika.