Naslednja misel, ki me preganja, je spet vezana na odkritja stroke, ki govorijo o tem, da so bila tu Kloštrska vrata, ne izključujejo pa tudi možnosti, da bi bilo tu celo gostišče. Morebiti o tem priča tudi prastari vodnjak, ki je zdaj lično in zgledno umeščen v stavbo gostilne. Vsekakor gre za častitljivo gostilniško poslopje, katerega omemba v letu 1902 pa je zanesljiva. Vodnikov spomenik, delo kiparja Alojzija Gangla, ki stoji nasproti gostilne že vse od leta 1889, ko so ga 30. junija »odkrili«, je živa priča klenosti današnje gostilne, saj je njeno delovanje imel vedno »pod budnim, nepremičnim očesom«, če se nekoliko hudomušno izrazim.
Gostilna se je imenovala tudi Pri Vodniku, o čemer pričajo stare fotografije. Njeni lastniki so se seveda času in družbenemu sistemu primerno menjavali, a zanesljivih podatkov o lastništvu praktično ni. Zelo verjetno je, kot mnogo drugih, po drugi svetovni vojni doživela podružbljenost, dejstvo pa je, da sta jo leta 2006 vzela v najem zakonca Moračanin. Gospa Maja je od nekdaj izvrstno kuhala, sposobna je bila skuhati prav perfekten »ajmoht«, tudi za 60 ljudi, in njen mož ji je dalj časa dopovedoval, da bi morali imeti svojo gostilno. In sta Vodnikov hram omenjenega leta vzela v najem, naslednje leto pa sta ga že odkupila. Tako se je začelo.
Nova gospodarica se je lotila ponudbe jedi, ki so, vse po vrsti, temeljile na stari, dobri, domači slovenski kuhinji. »Nekdanji direktor Lutkovnega gledališča ljubljanskega je prav rad zahajal k nam na bujto repo, ki je bila zanj pri nas najboljša. Zanimivo je bilo tudi ob slovesnem odprtju grajske vzpenjače, ko se je v gostilno nagnetlo toliko ljudi, da smo hodili dobesedno drug po drugem in sem bila prisiljena vhodna vrata zakleniti, saj v gostilni res ni bilo niti centimetra prostora več. Pa takrat je bilo tudi pestro, ko so se nam ob nekem grozovitem nalivu notranji žlebovi zamašili in je voda dobesedno drla iz sten, izza omare, ki je bila umeščena prav tu, kjer je še dandanašnji – tik ob vhodu v gostilno. No, k nam so prišli že prej najavljeni gostje, Japonci, midve s hčerjo sva pa s cunjami hiteli brisat vodno katastrofo. Na njihov prihod nisva bili pozorni. Sklanjali sva se k tlom, se dvigovali in odcejali cunje, pa se spet sklanjali, ubogi Japonci, vajeni priklanjanja pri pozdravljanju, se pa niso in niso mogli načuditi najini gostoljubnosti. Pa še o tem so bili prepričani, da je tisti vodni slap iz stene del dekoracije naše gostilne, kar jih je še posebej fasciniralo,« pripoveduje gospa Maja.
Od nedavna ima gostilna novega najemnika. »Zame je postalo prenaporno, pa sem lokal dala v najem in z Gregorjem Zonto, današnjim 'gospodarjem' gostilne, se zelo dobro ujameva,« pojasni. In se res, kar je čutiti pa tudi okusiti v vsem, kar ponujata, začenši s slovenskim narezkom (pršut, domača salama, domača slanina, domači siri), pa z govejim karpačem, plemenitenim s parmezanom, pa z bakalarjem ali pa s slastno hobotnico v solati. Potem so tu goveja juha z domačimi rezanci ali pa gobova v skodeli iz kruha ali pa česnova, kremna, s popečenimi kruhki. Sledijo rižote in testenine, na vse možne načine, istrski fuži (s tartufi ali z omako iz refoška, ki ji dodajo domačo klobaso), njoki, tudi parmezanova polenta s pršutom in jurčki se dobi. Gremo dalje: pečenica ali krvavica, obe z zeljem ali repo, ocvrti žabji kraki, kranjska klobasa, na kakršen koli način si jo srce zaželi, divjačinski golaž s kruhovim cmokom, srnin medaljon v teranovi omaki s sirovim štrukljem, ragu divjega zajca z žlikrofi in lisičkami (glej recept!), zrezki in pečenke in vse drugo, kar zadeva meso, pripravljeno na kakršen koli način.
Ne manjka niti velik izbor rib, dobijo se škampi pa tudi lignji. Ponudijo tudi ajdovo kašo z jurčki, za vegetarijance pa zelenjavo na vse možne načine. Pester nabor solat dopolnjujejo še vseh vrst priloge, med katerimi se najdejo tudi sirovi štruklji, ajdovi žganci in krompirjevi ocvrtki. Za konec vseh koncev pa Vodnikova gibanica. Ali pa domači jabolčni zavitek. Ali pa palačinke. Ali pa sadna kupa, sestavljena iz svežega sadja. Skratka, »ni da ni«. Tudi grla v gostilni Vodnikov hram nikakor ne morejo ostati suha, saj je izbor vsega, kar si lahko grla privoščijo, res velik in zgledno odličen.
Ni kaj, klobuk dol vsemu izkazanemu trudu vseh, ki jim je omenjena gostilna način življenja. Klobuk dol za vsakodnevno stremljenje k ohranjanju slovenskega, v tej džungli ponorelih fastfud ogabnosti. Vsem vam kličem tele verze moje srčne:
Je Vodnikov hram res gostilna, čez vse,
v njej žlahtno se pije in dobro se je!
Poklon, prav globok, torej, vsem naj velja,
ki duša ste hrama, povem, iz srca!
