Nova Slovenija – krščanski demokrati danes praznujejo petnajsti rojstni dan. V tem času je stranka doživela marsikaj: njen prvi predsednik Andrej Bajuk je po odhodu iz SKD+SLS še naprej vodil vlado, sodelovala je v dveh Janševih koalicijah, izpadla je iz parlamenta in se vanj ponovno vrnila... Po lanskih državnozborskih volitvah se NSi za vstop v Cerarjevo vlado ni odločila, vendar je nekatere njene projekte, denimo izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu, podprla. »Ne želimo biti proti neki rešitvi zgolj zato, ker smo opozicija,« pravi predsednica NSi Ljudmila Novak. Zadnja javnomnenjska merjenja NSi nakazujejo višjo podporo, kot jo je ta dosegla na lanskih parlamentarnih volitvah, ko je dobila 5,59 odstotka glasov. Po julijski raziskavi agencije Ninamedia bi jo obkrožilo 9,2 odstotka opredeljenih anketirancev.
Slovenski krščanskodemokratski čudeži
NSi je nastala po tistem, ko sta komaj združeno stranko SLS+SKD zapustila tedanja predsednik vlade Andrej Bajuk in zunanji minister Lojze Peterle. Kot glavni razlog za odhod sta izpostavila podporo poslancev in dela vodstva stranke ustavnemu zakonu, ki je ohranil proporcionalni volilni sitem, čeprav naj bi se ob združitvi dogovorili za uveljavitev večinskega volilnega sistema. Na parlamentarnih volitvah dva meseca po ustanovitvi je NSi dobila osem poslanskih mest, leta 2004 pa devet. To je bil tudi najboljši rezultat Nove Slovenije na državnozborskih volitvah doslej. Štiri leta pozneje je iz parlamenta izpadla.
Da se stranke, ki nastopajo pod tako močno blagovno znamko, kot je krščanska demokracija, bojujejo za vstop v parlament, politični analitik Vlado Miheljak ocenjuje kot čudež. »To je poseben 'dosežek', ki kaže, da tako NSi kot SLS s svojimi kadri nista imeli sreče.« Po Miheljakovem prepričanju Andrej Bajuk ni imel sposobnosti za političnega liderja, njegove predstave o politiki so bile preživele, tudi če bi bil boljši politik, bi ga Slovenci kot »prišleka od zunaj« težko sprejeli.
Ivan Oman: Lobiji naj ostanejo v SLS
Po izpadu NSi iz parlamenta je Bajuk nemudoma odstopil s čela stranke, njeno vodenje pa je prevzela tedanja evropska poslanka Ljudmila Novak. V povolilnih ocenah je bilo tudi znotraj stranke mogoče slišati, da je bil glavni razlog velikega poraza NSi njeno izgubljanje identitete oziroma podrejanje največji koalicijski partnerici SDS. Ljudje so raje volili original – SDS kot pa njegovo kopijo – NSi, je tedaj ugotavljal Lojze Peterle.
Tri leta pozneje je NSi uspelo do tedaj nemogoče – kot prva in edina stranka doslej se je po izpadu vrnila v državni zbor. Dobila je štiri poslanska mesta. V sedanjem mandatu je v parlamentu pet poslancev NSi, vendar pa stranka svojih predvolilnih pričakovanj ni dosegla. Ob analizi rezultata so nekateri s prstom pokazali na tedanjega podpredsednika stranke Aleša Hojsa in na predsednico ljubljanskega odbora Mojco Kucler Dolinar, ki da sta s svojim aktivnim delovanjem na shodih v podporo Janezu Janši odvrnila del bolj umirjenih potencialnih volilcev NSi.
Na kongresu konec lanskega leta sta se za vodenje Nove Slovenije spopadla Ljudmila Novak, ki je poudarjala, da želijo stranko voditi sami, in Aleš Hojs, ki so mu mnogi očitali, da NSi vidi kot satelit SDS. Novakova je dobila skoraj tričetrinsko podporo. Miheljak osamosvajanje Novakove pripisuje tudi njeni užaljenosti, »nekateri mlajši kadri pa razumejo, da pod Janševo senco stranka ne more obstati, in morda nakazujejo boljšo prihodnost NSi«. Imena teh mlajših kadrov profesor na ljubljanskih FDV in FF ni želel navesti, saj bi jim njegova pohvala »kaj lahko prinesla politično smrt«. Nobenega dvoma pa ni, da je pri tem mislil predvsem vodjo poslancev NSi Mateja Tonina.
Miheljak vidi NSi kot eno najbolj perspektivnih parlamentarnih strank, a za njen večji preboj zgolj osamosvojitev od Janše ne bo zadoščala. Še bolj kot doslej se bo morala po njegovem prepričanju odreči polarizaciji oziroma razmišljanju, da je nekaj dobro, če predlaga ona, in slabo, če so avtorji drugi, in si poiskati nove pisce ekonomskega programa. Ta je namreč izrazito neoliberalen, slovenski volilci pa so – ne glede na njihovo barvo – pretežno socialno oziroma solidarnostno usmerjeni.
Starosta slovenske politike Ivan Oman v NSi prepoznava krščansko demokracijo, torej opcijo, ki jo sam že dolga leta zagovarja. Večjega vzpona stranke v kratkem ne pričakuje – čez deset odstotkov se bo v bližnji prihodnosti težko povzpela. »Kdaj pozneje pa bo to ena od večjih strank,« napoveduje Oman. Dodaja, da ima krščanska demokracija tudi elemente socialne demokracije, kar je prihodnost neke zmerne stranke. Ekstremna stališča se zdaj še uveljavljajo, na daljši rok pa ne bodo imela uspeha. Predsednik nekdanje Slovenske kmečke zveze, ki danes ne ve, ali je še član SLS ali ne – članarino je prenehal plačevati po odhodu Radovana Žerjava s čela ljudske stranke – svetuje, da tisti člani SLS, ki se čutijo kot krščanski demokrati, prestopijo v NSi, »zadružni lobiji pa naj ostanejo tam, kjer so«.
S širitvijo proti sredini lahko izgubi trdno bazo
»NSi ima dobre dolgoročne perspektive, da ostane pomembna parlamentarna stranka, dvomim pa o njeni zmožnosti, da postane vodilna stranka enega od političnih blokov oziroma celo stranka relativne večine,« je na naše vprašanje, ali dopušča možnost, da bi NSi postala vodilna stranka na desnici ali celo zmagala na volitvah, odgovoril politični analitik Matej Makarovič. Ocenjuje namreč, da poudarjena krščanskodemokratska orientacija v slovenskem prostoru ni sprejeta kot dovolj sredinska, da bi lahko vodila k relativni večini. Z bolj pragmatično politiko, s katero se spogleduje sedanje vodstvo, pa si lahko odtuji dosedanje volilce, kar bi bilo zelo tvegano. »Podoben poskus pomika »proti sredini« je prispeval k izpadu SLS iz parlamenta, baza NSi pa je nazorsko še bistveno močneje profilirana in bi utegnila pomik k bolj pragmatični politiki zato še toliko bolj zameriti.« Podobno protislovje po Makarovičevem prepričanju izhaja iz odnosa NSi do SDS: vodstvo NSi jemlje SDS kot tekmeca, katerega šibkost bi se morda dalo izkoristiti, njeno članstvo pa kot edinega naravnega zaveznika. »Protislovje NSi je torej preprosto: ima trdno bazo, ki ve, kaj hoče, a prav to bazo lahko izgubi s poskusom širitve proti sredini, kjer pa uspeh prav tako ni zajamčen,« sklene dekan novogoriške fakultete za uporabne družbene študije.
