Prvi nauk je zagotovo ta, da se morajo vlade na Balkanu vesti strateško. V jugovzhodni Aziji, Pakistanu in na Bližnjem vzhodu vlada prepričanje, da v prihodnosti ni upanja in da nič ni možno spremeniti. Toda jugovzhodna Azija je pokazala, da obstajajo izjeme. Dober primer je Vietnam. Med vietnamsko vojno tamkajšnji ljudje niso imeli veliko orožja, borili so se tudi s kokosovimi palmami, danes pa sodijo med najhitreje rastoča gospodarstva na svetu. Stvari se torej spreminjajo. Strategije razvoja je mogoče doseči s pomočjo javnih forumov in razprav.
Na Balkanu lahko oblikujete strategijo za naslednjih petdeset let, pri kateri se državam ni treba pridružiti nobenemu taboru. Ni jim treba izpostavljati, ali so proameriške ali proruske, preprosto lahko sodelujejo z vsemi. Namesto da se zapletejo v politične razprave, naj se raje osredotočijo na vsebinske razprave o posameznih področjih. Sodelujejo lahko na vseh področjih, s pomočjo katerih bi na Balkanu izboljšali gospodarske razmere, ki bi državam prinesle večjo stabilnost.
To je optimistično razmišljanje glede na to, kakšna razhajanja dvajset let po vojnah še vedno obstajajo na tleh nekdanje Jugoslavije...Razhajanja tudi na drugih postkonfliktnih območjih po svetu ne izpuhtijo kar čez noč. Včasih proces normalizacije odnosov traja več desetletij. Toda trdno sem prepričan, da je razhajanja mogoče zaobiti. Namesto o političnih in etničnih trenjih je mogoče govoriti o skupnih ekonomskih interesih. Čeprav politična vprašanja verjetno še ne bodo kmalu razrešena, jih je mogoče za nekaj časa postaviti na stranski tir. Pogosteje bi lahko uporabili sodelovanje med pobratenimi mesti. Če se na primer politiki Srbije in Kosova ne želijo pogovarjati, bi dialog lahko stekel med Beogradom in Prištino.
Umikanju odprtih političnih vprašanj za dalj časa na stranski tir ne bi mogli reči strateško razmišljanje...Hočem reči, da države ne smejo dopustiti, da bi odprta politična vprašanja postala ovire pri njihovi gospodarski rasti. ZDA in Kitajska imata denimo veliko političnih razhajanj, a kljub temu nadaljujeta z dialogom. Njuno gospodarsko sodelovanje se krepi, prihaja pa tudi do vse bolj razvejanih odnosov med navadnimi ljudmi. Politična prerekanja ne vplivajo na zbliževanje prebivalstva obeh držav.
Tako na Bližnjem vzhodu kot v jugovzhodni Aziji so različne države tarča velikih igralcev na mednarodnopolitičnem parketu, ki poskušajo slediti svojim interesom. Enako velja tudi za Balkan. Morajo države izbirati med svojimi prijatelji?Najprej se moramo sprijazniti s tem, da vse države sledijo svojim interesom. Na Bližnjem vzhodu obstaja prepričanje, da Američani vse, kar počnejo v regiji, delajo zaradi lastnih interesov. S tem ni nič narobe. Tudi bližnjevzhodne ali balkanske države sprejemajo različne odločitve zato, ker je to v njihovem interesu. Če Kitajci pomagajo na Bližnjem vzhodu in Balkanu graditi ceste in železniške proge, to ni slabo. Tukajšnjim državam torej ni treba izbirati tabora, pa čeprav se ideološko bolj nagibajo k Evropski uniji. Hkrati morajo Bruselj prepričati, da je vloga Kitajske in njihovega vlaganja v gospodarstvo pozitivna. Evropske države v balkansko regijo ne vlagajo dovolj, zato to vrzel zapolnjuje nekdo drug.
Veliki igralci ZDA, Rusija in Kitajska želijo z gospodarskim vlaganjem v teh državah pridobiti tudi politični vpliv. Je to sploh mogoče preprečiti?Ne, to dvoje je povezano. Kadar koli kdo v državo veliko investira na gospodarskem področju, pridobi tudi politično težo. A države lahko te vplive zmanjšajo, če vedo, kam se ideološko nagniti. Naj ponazorim na primeru Črne gore. Če se je Podgorica odločila, da se bo pridružila Evropski uniji in Natu, lahko mirno povečuje delež ruskih investicij, vpliv Moskve pa bo ostal omejen. Tuje gospodarske investicije ne morejo zaustaviti želje posamezne države za pridružitev Natu.
BiH ima zaradi treh različnih administracij največje težave na Balkanu. Če se njegovi politični problemi ne rešijo, si je težko predstavljati, da bi lahko vzniknile ugodne razmere za gospodarsko stabilnost države.Drži. Daytonski sporazum je bil uspešen v tem oziru, da mu je z vzpostavitvijo treh različnih administracij za vsako etnično skupino uspelo ustaviti boje. Hkrati je prav ta rešitev postala temelj vseh drugih težav v državi. Utrdila se je namreč pripadnost posamezni etnični skupini, namesto da bi se vzpostavila skupna bosanska identiteta. Če se velike države ne bodo mogle sporazumeti o reviziji Daytonskega sporazuma, potem bi se morala zanj zavzeti lokalna gibanja. Le zakaj bi na spremembe morali čakati.
Kakšna pa naj bodo ta lokalna gibanja?Začnejo jih lahko Bosni bližnje države, kot sta Slovenija in Hrvaška, nastanejo pa lahko tudi med bosansko civilno družbo. Med različnimi etničnimi skupinami mora priti do konsenza, da je zaradi skupnih težav treba preseči etnično delitev in iskati skupne rešitve.
Je lahko tudi sodelovanje med balkanskimi državami glede varnostnih vprašanji katalizator za doseganje večjega blagostanja v regiji?To je ena od vzporednic med jugovzhodno Azijo in Balkanom. Če bodo velike sile v regijo prišle zgolj zaradi varnosti, bodo tukajšnje države z njimi imele obdobja boljših in slabših odnosov. Vzponi se bodo izmenjevali s padci. Zato je ključnega pomena, da se s pomočjo izboljšanega gospodarskega stanja vzpostavijo trajni interesi drugih držav v tej regiji. Z investicijami se bo vzpostavilo gospodarsko dovolj stabilno območje, ki mu bo lahko sledila tudi varnost v regiji, hkrati pa bo Balkan postal zanimiv za sklepanje dolgotrajnih odnosov z drugimi državami.
Evropa je danes soočena z več gospodarskega nacionalizma kot kadar koli prej. To ni ovira zgolj za tesnejše gospodarsko sodelovanje med državami članicami EU, temveč tudi med državami na njenem obrobju.To drži. Zato je potrebno oblikovati dvostransko strategijo. Če bi bilo zaradi gospodarskih nacionalizmov držav članic onemogočeno tesnejše gospodarsko sodelovanje med Balkanom in EU, lahko države tesneje gospodarsko sodelujejo s posameznimi članicami. Trgovale bi s tistimi, ki bi si tega želele. Sčasoma bi tako lahko tudi Evropsko unijo prepričale o tem, da je to regija velikih priložnosti.
Vaše zamisli so zelo optimistične. Še zlasti ker smo v Evropi danes priča, kako integracija, ki naj bi temeljila na solidarnosti, poskuša iz skupne evropske monetarne unije iztisniti eno izmed držav članic.Nisem pesimist, tega ne skrivam. Zavedam se, da v Evropi obstajajo težave, a vem, da se državam iz njih uspe rešiti. Poglejte samo Francijo in Nemčijo, ki sta bili veliki nasprotnici, zdaj pa poglobljeno sodelujeta. Takšno prihodnost vidim tudi na Balkanu in njegovih odnosih z Evropsko unijo.
Balkanske države so že več let v čakalnici za članstvo v Evropski uniji. Zakaj se jim po vašem mnenju ne uspe premakniti naprej?Kot odgovor bom uporabil kar naslov članka o tej problematiki, ki sem ga pred kratkim prebral. Na Balkanu vladajo italijanske politične razmere in grške težave v gospodarstvu. Gre torej za države, ki niso idealne kandidatke za članstvo v Evropski uniji. Skeptiki so prepričani, da države Balkana niso dosegle gospodarske in družbene ravni držav članic. Toda naloga držav članic je, da kandidatkam pomagajo doseči takšno raven gospodarskega in družbenega razvoja, da bodo zmožne postati polnopravne članice EU.
Zakaj po vašem mnenju EU ni uporabila takšnega pristopa?Ker se mora ukvarjati z drugimi vprašanji. Rešuje Ukrajino, grško krizo in druga lokalna vprašanja. Verjetno so v EU precej bolj zaskrbljeni zaradi morebitnega izstopa Velike Britanije iz Evropske unije kot zaradi počasnega vstopanja Balkana v integracijo.