Na njih je spomnila sodniška ekipa iz sobotnega derbija Olimpija – Domžale, ki so ga Ljubljančani kot gostitelji končali z dvema igralcema manj. Zadnjih 30 minut tekme je bilo nesmiselnih. Nobenih praktičnih možnosti, da bi Ljubljančani lahko ujeli vodstvo gostov, ni bilo več. Ni se za spuščati v konkretne sodniške odločitve. Sodnik, ki se mu zgodi, da se tekma konča na ta način, s svojim delom ne more biti zadovoljen. Podobno, kot ne more biti s svojim delom zadovoljen državni uradnik, ki tolmači zakonodajo v škodo in ne v korist državljana. Čeprav se mu dejansko ne da očitati nobene nepravilnosti. Samo državljan je ostal brez hiše, potem ko so mu jo zarubili.
Nič takšnega. Pravna država pač. Na podoben način razlagati, da pri sobotnem sojenju ni bilo kršitve pravil, je zato skrajno sprenevedanje. Da se jim očitati osnovno. To, da so ljudem pokvarili zabavo. Zabava je primaren cilj podjetij, kot je nogometna liga, ustvarjati pogoje za njo pa osnovna naloga vseh deležnikov dogodka. Torej funkcionarjev, organizatorjev, redarjev, igralcev in tudi sodnikov. Tekma, ki se konča na tak način, je zato avtomatičen fiasko. Sodniški fiasko točneje. Kot je to mogoče reči za vsako tekmo, po kateri se več govori o sodnikih in sojenju kot o igri in igralcih. Prastara športna modrost pač pravi, da je najboljši sodnik tisti, ki se ga ne vidi. Ko je neopazen. Sobotna tekma pa je bila izrazito nasprotje temu.
Vprašanje je zgolj, kaj bi lahko bil vzrok za to. Možnosti je več. Lahko, da je šlo za ponesrečen pristop k tekmi (prezgodnji prvi rumeni karton), zaradi česar je delilcem pravice tekma pobegnila izpod nadzora, seveda pa se v pomislek ponuja tudi možnost, da je bil na delu intimno togoten vzgib, da se Ljubljančane, ki letos kažejo ambicije po vrhu, »pošola«. In vsaj še ena motivacija je možna. Da so sodniki v tekmo vstopili z bojaznijo, da bi jim po tekmi kdo očital, da so sodili za Olimpijo (Z. Z.). Potemtakem jim je uspelo. Pridni.