Intervju s strelcem Boštjanom Mačkom: Ljudem bi morali pokazati, da orožje ni le za ubijanje, ampak tudi za zabavo ali razvedrilo

To bi morali vprašati druge ljudi. Mislim, da sem med najbolj znanimi, ampak življenje teče normalno naprej. Nimam višjega položaja v vasi. Malo časa imam za druženje z občani. Hodim v službo in tekmujem, ritem je hud.

Drži. Veliko gasilskih dogodkov imamo, enkrat na leto imamo druženje prebivalcev z Brega, Grabe in Varaša, ki sestavljajo vas. Imamo vaške igre. In še marsikaj bi se našlo. Vsemu ne morem slediti zaradi pomanjkanja časa. Sem tudi član lovske družine, ki se ji posvečam jeseni in pozimi.

Ne vem natančno na vsakih koliko let lahko vas priredi borovo gostüvanje (na vsakih sedem, nazadnje leta 2011, op. p.). Ta dogodek priredimo, kadar se v določenem obdobju nihče iz vasi ne poroči. To pomeni sramoto za vas, zato potem priredijo poroko z borom.

Ja. Vsa družina se je udeležila zadnjega borovega gostüvanja, sin in jaz sva bila lovca, moj oče logar. Lovec pazi gozdne vile, ki pojejo. Doslej sem sodeloval le enkrat. Ko je bilo prvič, sem bil še premajhen. Ko je bilo drugič, se ne spomnim, zakaj me ni bilo, tretjič sem se pa udeležil tega dogodka. Vsa vas se ga je udeležila.

Ne. Zdaj je zakonodaja taka, da orožje vsi rinejo bolj v ozadje. Bolj pomembno bi bilo, da bi ljudem na miroljuben način pokazali, da orožje ni le za ubijanje, ampak tudi za zabavo, razvedrilo, lahko tekmuješ z njim, ljubiteljsko streljaš, krmiš živali in podobno.

Ne. Malo nas je takšnih, ki nam trofeje ne pomenijo nič. Ko bomo prenovili hišo, bom imel sobo za pokale s tekmovanj, ne pa za lovske lovorike. Edina trofeja, ki jo imam, je merjasec.

Ne vem. Vsak ima neki užitek. Nekdo ne more drugje porabiti denarja, pa si kupi odstrel v gojitvenih loviščih, da lahko lovi trofeje. Naša strelska družina ima dovoljenje za odstrel jelena, a ne vsako leto. Naša družina vse vlaga v moje in sestrino tekmovanje v strelstvu, zdaj se je s tem začel ukvarjati še sin. Nismo lovci na trofeje.

Ja. Vse ptice so zaščitene, zato niti ni možnosti, da bi streljal žive golobe. To se v nekaterih državah še dogaja, a gre za skrivna tekmovanja. To so še pred časom počeli v Italiji.

Ta šport poleg obvladanja tehnike zahteva dober refleks in umirjenost. Bistveno je zaznavanje tarče. Na prvi pogled je vse videti enostavno. Toda ko si stisnjen ob cevi in imaš zmanjšani zorni kot, si omejen. Hitro moraš reagirati, vse se zgodi v dveh desetinkah sekunde. Biti moraš psihično in fizično pripravljen.

Nikoli ne veš, ali bo priletel z leve ali desne strani ali po sredini. Dobiš jih deset levih, deset desnih in pet po sredini. Za zadnjih pet golobov lahko veš, od kod bodo prileteli, če si jih prej štel.

Leti z okoli 105 kilometri na uro. Golob ima domet 76 metrov, ustreliti pa ga je treba v prvih 30, 40 metrih. Največjo hitrost ima na začetku in najmanjšo na koncu. Včasih mi kdo reče, zakaj ga ne ustrelim, ko začne leteti navzdol. A od 25 strelov bi morda zadel le enega.

Zadeti jih je bilo treba 121 od 125 za razstreljevanje za veliki finale. Bilo je malo več zgrešenih strelov, ker je vreme nagajalo. Lani v Granadi, kjer je bilo vreme ves čas lepo, sem bil s 122 streli 21.

Ne. Dvakrat sem jih zadel 124. V Beogradu, ko sem dosegel kvoto za olimpijske igre v Londonu, in leta 2013 na sredozemskih igrah v Mersinu.

Na treningu streljam slabše kot na tekmi. Nekateri strelci z malokalibrskim orožjem si pišejo rezultate s treninga in se potem hvalijo na facebooku. Jaz tega ne počnem. Trening je za preizkušanje tehnike in ohranjanje forme. Na treningu ne simuliram tekme, ki traja dva dni, ampak opravim tri ali štiri runde na dan. Toliko, da ohranim ritem.

Z leti dobiš izkušnje, ampak vnaprej se ne da napovedovati, kako bo na olimpijskih igrah. Olimpijski prvak iz Londona Giovanni Cernogoraz še ni izpolnil olimpijske kvote. Krog tekmovalcev, ki merijo na najvišja mesta, je širok. Moraš imeti dober dan in nekaj tekmovalne sreče.

Zaposlen sem v Mlinopeku v Murski Soboti kot dostavljalec kruha in mlinskih izdelkov. Imam srečo, ker je direktor podjetja Karel Pojbič ljubitelj strelstva. Je tudi predsednik našega strelskega kluba. Vse od začetka, ko sem leta 1993 začel delati tam, je bila moja služba povezana s strelstvom. Zato mi je bilo vseskozi lažje. Sicer so bili začetki težki, saj ni vse odvisno od direktorja, ampak tudi, kako te sprejmejo sodelavci. Če si veliko odsoten, je težje, ampak sčasoma smo prišli do tega, da sodelavci razumejo moj položaj. Še posebno po tem, ko sem nastopil na olimpijskih igrah.

Prej sem koristil ves dopust, pa še podjetje mi je dalo nekaj izrednega dopusta. Tako sem bil odsoten kakšnih štirideset dni na leto. Vse to je bilo namenjeno strelstvu, družini je ostala le kakšna drobtinica. Bilo je precej odrekanja. Sčasoma se je to uredilo. Strelska zveza je dosegla dogovor s podjetjem Mlinopek glede mojega izostanka, zato lahko del dopusta preživim z družino.

Tako je bilo lani. Letos ga je bilo že več, kajti sezona je dolga.

Vstanem ob treh zjutraj, ob 3.30 začnem službo. Do 11. ure ali do 11.30 delam. Potem treniram, a ne vsak dan.

Na začetku sezone malo več, po tri, štiri dni skupaj, potem malo manj. Večinoma treniram ob koncu tedna, kajti če tako kmalu vstaneš, si popoldne na treningu težko povsem osredotočen. V povprečju treniram dva do tri dni na teden. Po večjih tekmovanjih imam vedno nekaj počitka. Treniram po občutku. Trening načrtujem sam.

Ja. Prej sem z očetom sicer hodil na lov, a nikoli nisem streljal. Slišal sem veliko o teoriji, ko sem poslušal starejše strelce, pred tem pa nikoli nisem poskusil. Potem sem na lovskem pikniku prvič v roke vzel puško, bila mi je kot vlita. Golobi sicer niso šli 76 metrov daleč, ampak 50, 60, zato je bilo nekoliko lažje, a jih je bilo vseeno treba zadeti. Vsi so me spraševali, kje treniram, jaz sem pa imel prvič puško v rokah. Po tistem nisem mogel prenehati streljati. Tako se je vse začelo leta 1989, ko sem bil star 17 let.

Ja, brez težav. Streljamo s šibrenico. Policija uporablja iste naboje za boj na blizu do 30 metrov.

Puške so razstavljene v kovčkih. Lovsko orožje imam posebej v omari.

Prvič so mi priredili sprejem, ko sem dobil kolajno na sredozemskih igrah v Pescari. Že takrat je prišlo veliko ljudi. Po Londonu pa še več, kajti vsi so vedeli, da so moje sanje olimpijske igre. Pripravili so mi ognjemet. Sem pristaš pirotehnike. Za novo leto prirejam ognjemete. Žena pravi, da za to zapravim preveč denarja. Toda smodnik imam v krvi. Nisem pričakoval takega sprejema za sedmo mesto. Videl sem, koliko ljudem pomeni moja uvrstitev.

Sosed sosedu priskoči na pomoč. A zdaj je tega malo manj kot včasih, ko so sosedje pomagali pri gradnji hiš, saj zakonodaja tega ne dovoljuje. Nam so hišo prekrili ženini sorodniki, zdaj te pa lahko prijavijo, če te vidijo pri takšnem početju.

Od tega športa se ne da živeti. V Ameriki se nekateri preživljajo s tem, ampak so zaposleni v orožarskih firmah ali v proizvodnji streliva. Italijani, Čehi, Slovaki so večinoma zaposleni v vojski ali na policiji, zdaj so s tem začeli še Hrvati.

Pred leti, ko bi se lahko potegoval za to službo, še nisem bil prestar. Ampak nikoli me ni nihče vprašal, ali bi prišel tja v službo. Prvi uspeh sem dosegel leta 1997, ko sem bil deveti na evropskem prvenstvu. Takrat bi morali že zagnati postopke. Potem do leta 2008, ko sem prišel v finale svetovnega pokala, nisem imel več vidnejših rezultatov. Takrat se je vse skupaj resneje začelo. Prej je streljal tisti, ki je imel denar. Jaz pa denarja nisem imel.

Na evropskem prvenstvu šest tisoč evrov razdelijo šestim finalistom, na svetovnem ne dobiš ničesar, prav tako ne na olimpijskih igrah. Zaslužiš lahko le s sponzorji.