Vsaj ta konec tedna odhod na dopust ni bila najboljša odločitev, saj so bile slovenske ceste zabite s pločevino. Mirneje so čas preživeli ljudje, ki so ostali doma. Ljubljančani so imeli še malce več sreče, saj so imeli na Kongresnem trgu mivko, žoge, pijačo, glasbo... Manjkalo je le še morje, pa bi se počutili kot na dopustu. Toda če so se ljudje na tribunah zabavali, so trdo delali odbojkarji na mivki, ki so se borili za naslov prvaka na drugem mednarodnem turnirju v Ljubljani.
Tokrat ni zmagal noben Slovenec. Pri ženskah sta bili najboljši Brazilki Pauline Alves in Paula Hoffman, pri moških Čeha Jan Dumek in Robert Kufa. Najbližje uspehu je bila naveza Nejc Zemljak – Aljoša Urnaut, ki je bila pri moških v finalu. Ravno Zemljak je branil lanski naslov, ko je igral v paru z Janom Pokeršnikom. »Malo sva razočarana. V prvem nizu sva imela žogo za niz. Če bi jo izkoristila, bi se tekma lahko končala povsem drugače. Pokazalo se je, da imata Čeha več tekem in izkušenj, zato sta zmagala,« je povedal Nejc Zemljak, ki je najdejavnejši slovenski odbojkar na mivki.
Njegov večni problem je, da vsako leto, ali celo večkrat na leto, menja soigralce, ki imajo obveznosti z odbojko v dvorani. Tako je ves čas v zaostanku, saj so najboljši tekmeci profesionalci, v večini primerov gre za dvojice, ki so skupaj vrsto let. »Prava uigranost pride šele po dveh letih, ko dejansko spoznaš, kako partner razmišlja in kje točno potrebuje žogo,« pravi Zemljak.
Starejši kot njegov stric Tine Urnaut
Morda je tokrat našel rešitev v Aljoši Urnautu, ki ima prav tako ambicije v odbojki na mivki. Toda situacija ni enostavna, saj Aljoša igra pod belgijsko zastavo. »Najprej ga moramo spraviti v Slovensko odbojkarsko zvezo. Še lani je igral za Belgijo, zato mora počakati dve leti, da lahko igra za Slovenijo. Če se odloči za prihod, bi bil zelo vesel,« je rekel Zemljak. Njegov partner ima enake želje, toda... »Prišel bi v Slovenijo, če je kakšen konkreten načrt, toda za zdaj ga ni še nihče omenil. Nejc je najboljši igralec, s katerim sem igral v karieri. Je na vrhunski ravni in dobro bi bilo, če bi igrala še naprej, a brez sponzorjev in podpore ne gre,« je skeptičen.
Že Aljošev priimek Urnaut razkriva, da prihaja iz najbolj znane slovenske odbojkarske družine. Legendarni Adi Urnaut je njegov ded, trener Andrej Urnaut njegov oče, kapetan reprezentance v dvorani Tine Urnaut pa stric. »Rojen sem v Zagrebu, kjer je tedaj igral moj oče. Ko se je začela vojna, smo šli najprej v Italijo in kasneje v Belgijo, ko sem bil star štiri leta. Tam sem zrasel. Za belgijsko reprezentanco sem igral v mlajših selekcijah, nato tudi za člansko v odbojki na mivki. Sem Belgijec in Slovenec. Šolal sem se v Belgiji, toda počutim se Slovenca. Kar malo me jezi, ko me naslavljajo kot Belgijca,« je razkril ključne elemente svoje življenjske zgodbe. Tekoče govori angleško, slovensko in flamsko. »V glavi razmišljam kar v vseh jezikih. Vse se meša,« se je nasmejal. Enak izraz ima na obrazu, ko spregovori o stricu Tinetu, čeprav je od njega starejši sedem mesecev (oba sta rojena leta 1988, Aljoša februarja, Tine septembra). »Malce je čudno in smešno, da je moj stric, toda zelo dobro se razumeva. Vsako leto se dobiva po koncu sezone,« je razkril Aljoša Urnaut.
Za svetovni vrh je nujna specializacija
Precej dela s turnirjem so imeli tudi organizatorji. Postavili so skoraj dvakrat več tribun kot lani, a ponovno so bili polni vsi sedeži. »Projekta smo se lotili, ker hočemo obnoviti velike dogodke odbojke na mivki. Cilj je bil, da vse dvignemo na višjo raven. Organizacija je boljša, kar dokazujejo tudi polne tribune. Ljudje so uživali, enako velja za igralce,« je povedal predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret. Direktor turnirja je Simon Rožnik, ki je sicer s svojo ekipo stalen organizator različnih košarkarskih uličnih dogodkov. »Letos smo vključili tudi tekmovanja mlajših selekcij. Zdaj že razmišljamo, kako prihodnje leto organizacijo dvigniti še korak višje,« se je ozrl v prihodnost.
Tukaj se lahko pojavi zagata. Tribune so bile lani in letos polne, ker so se za najvišja mesta borili slovenski odbojkarji. Če bi bil turnir močnejši, Slovenci ne bi imeli možnosti. V Ljubljani bi tako igrali vrhunski igralci, a poznali bi jih le redki največji navdušenci. »To bi bil problem, zato bomo morali odbojki na mivki nameniti več sredstev. Mladi morajo začeti z odbojko na mivki in pri njej vztrajati. Dejstvo je, da bodo dolgoročno uspešni le specializirani igralci odbojke na mivki,« je razmišljal predsednik Ropret. Problema se dobro zaveda tudi Rožnik. Pri izbiri tekmovalcev mu svetuje predvsem najboljši Slovenec Nejc Zemljak. »Ne gre za to, da bi hoteli Zemljaka spraviti v finale, ampak najbolje pozna svetovno konkurenco. Raven turnirja moramo dvigovati z ravnijo slovenskih igralcev. Če izgubimo Slovence v zaključnih bojih, potem izgubimo čustva na tribunah, ki smo jih imeli v zadnjih dveh letih,« je zatrdil Rožnik.
Za pomoč pri nadgradnji ljubljanskega turnirja so se organizatorji obrnili k severnim sosedom. Ljubljano je obiskal Hannes Jagerhofer, direktor turnirja v Celovcu, ki spada med največje na svetu. »Potem ko je videl naš projekt na Kongresnem trgu, je rekel, da bi sodeloval z nami, a še ne vemo povsem, kam nas bi peljala skupna pot. Moramo se usesti in pogovoriti. Cilj je, da naš turnir postane blagovna znamka,« je rekel Simon Rožnik. V središču Ljubljane iščejo lokacijo, kjer bi lahko postavili več igrišč, ki bi bila potrebna za organizacijo večjega turnirja. »Trenutna rešitev je lokacija v Črnučah, kjer imamo nekaj pomožnih igrišč. Edina možnost za večji dogodek v središču mesta je Trg republike. Drugače moramo iz središča,« pravi Rožnik. Kakšna je sicer razlika med ljubljanskim in najmočnejšimi turnirji na svetu, jasno pove podatek o denarnem skladu. V Ljubljani znaša 5000 evrov, na elitnih turnirjih pa do 500.000 dolarjev.
V Sloveniji brez dvorane z mivko
Toda ljubljanski turnir je svetla plat slovenske odbojke na mivki. Bolj temna je, da v Sloveniji še vedno ni pokritega igrišča z mivko, ki bi omogočal vadbo vse leto in v vseh vremenskih pogojih. »Zavedamo se problema, da nimamo pokritega igrišča. Upam, da bomo kmalu prebrodili ovire. Pri gradnji projekta gre vendarle za javno-zasebno partnerstvo,« je povedal predsednik zveze Ropret.
Pomanjkanje ustrezne infrastrukture najbolj občutijo igralci. »Težko je konkurirati v olimpijskem športu, če igraš in treniraš samo štiri mesece. Tudi če bi v tem času trenirali prav vsak dan, bi v povprečju na leto zneslo le en trening na tri dni, kar je premalo. Upam, da se bo dvorana čim prej pojavila,« je potarnal Zemljak, ki bo v prihodnje iskal svoj prostor pod soncem v tujini. »Imam nekaj možnosti za odbojko na mivki, kjer bom aktiven tudi pozimi. Dogovor še ni sklenjen, a verjetno se selim bolj severno od Slovenije. Šlo bo za kombinacijo trenerstva in igralstva. Kot trener si služiš reden dohodek, zraven pa bom tudi tekmoval.« Rahlo nenavadno je, da v Sloveniji še ni dvorane za odbojko na mivki, predvsem iz poslovnega vidika. Skoraj vsa odprta igrišča so namreč v poletnem času povsem polna rekreativcev. Ali kot pravi Zemljak: »Kdor bo prvi uspel odpreti dvorano za odbojko na mivki, bo tudi lepo služil.«