Pričakovano bi bilo pomisliti, da ostreje začinjene jedi teknejo zgolj v hladnejšem delu leta, saj naj bi nas pogrele, kadar nas zebe. A če vprašamo denimo Mehičane, nam bodo po bogatih izkušnjah z vročino povedali, da to ne drži povsem. S čilijem začinjena hrana namreč povzroča, da se potimo, pot pa je človekov edini naravni mehanizem ohlajanja. V vročih deželah, tudi denimo na Tajskem, v Indiji in še kje, začinjeno hrano jedo zato, da jim ni vroče. V Mehiki denimo chili con carne, kakor se v izvirniku imenuje sloviti mehiški čili z mesom, močno začinjena nacionalna jed iz mlete govedine, rdečega fižola in koruze. Pekočega okusa so se tam navadili, čili pa jim služi le še za imenitno aromo in hlajenje. Čili naj bi v Evropo prinesel menda že Krištof Kolumb, ko je od ameriških domorodcev izvedel o njegovih zdravilnih lastnostih. Gre za pekočo vrsto paprike, za katero velja – ostrejša ko je, bolj je zdrava. Marsikdo namreč ne verjame, ampak kapsaicin, snov, ki daje čiliju močan pekoč okus, je zdravilen in v nasprotju s poprom ne škoduje želodcu! Raziskave so namreč pokazale, da je prepričanje, da pekoče paprike niso primerne za tiste s težavami z želodcem in prebavo, zmotno; ugotovili so namreč, da zmerno uživanje čilija spodbuja obnavljanje želodčne sluznice. Britanski raziskovalci tudi menijo, da kapsaicin preprečuje različna rakava obolenja, nedvomno pa je dokazano, da redno uživanje čilija znižuje holesterol, spodbuja delovanje srca in ožilja, povečuje prekrvavljenost, razbija krvne strdke in pomaga pri nižanju ravni krvnega sladkorja. Francoski zdravniki so že sredi 19. stoletja med drugim ugotovili, da uživanje čilija pomaga pri težavah s hemoroidi. Če dodamo še, da pomaga pri hujšanju in je poln vitaminov, je mera polna. Moč čilija merimo v skovilih, Američan Wilbur L. Scoville je namreč pred več kot sto leti z redčenjem čilijevega izvlečka v sladkem sirupu poskušal najti razmerje, ko kapsaicin izgubi svojo ostrino. Nepekoča paprika doseže nič skovilov, čisti kapsaicin pa 16 milijonov. Najmanj pekoči čiliji dosegajo 100–500 skovilov, najostrejši pa tudi več kot milijon. To je toliko, da bi zaznali pekoč občutek, tudi če bi ga razredčili v razmerju 1:1.000.000. Kapsaicin služi čilijem za obrambo pred insekti, ptičev pa sploh ne moti, saj ga ne zaznajo in čilije goltajo kot za stavo. Imeniten obrok nastane, če sveže ali posušene čilije narežemo in skupaj s sesekljanim česnom in peteršiljem zares na hitro popražimo (največ minuto!) na hladno stisnjenem olivnem olju. Posolimo in dodamo na zob skuhane špagete, premešamo in postrežemo. Če imamo svežih čilijev v izobilju, jih posušimo ali enostavno prerezane vložimo v osoljenem olivnem olju, morda skupaj s kakšnim strokom česna. Tako bomo dobili vsestransko uporabno aromatično pekoče olje.

Priloga iz paradižnika, breskev in čilija

Potrebujemo 4 zrele paradižnike, 2 zreli breskvi, žlico zlatih rozin, 50 g rjavega sladkorja, 1,5 dl vinskega kisa, pol žličke soli, 2 stroka česna, 2 pekoča čilija (količino prilagodimo okusu), nekaj svežih, mehkih vršičkov rožmarina.

Paradižnik in breskve narežemo na enake manjše kocke. Rožmarin sesekljamo karseda drobno. Čili drobno sesekljamo (če želimo manj ostro omako, ga razsemenimo, a s tem odstranimo tudi precej arome). Česen sesekljamo. Vse sestavine damo v lonec in pristavimo. Ko zavre, zmanjšamo ogenj na minimum in počasi kuhamo dve uri in pol, občasno premešamo. Mešanica naj se zgosti, večina tekočine pa izhlapi. Ponudimo k mesnim jedem z žara, skupaj s kremnim sirom pa kot izvrsten namaz.