Gregor Štibernik, direktor AIPA: Avtorske pravice in kabelska transmisija

Ta nadomestila zbira in jih razdeljuje AIPA, zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov AV-del. V njegovem letnem poročilu lahko preberemo, da je bila v letu 2014 »plačilna disciplina skoraj stoodstotna«, tako da je AIPA imela več kot 3,5 milijona evrov prihodkov. AIPA je, pojasnjuje njen direktor Gregor Štibernik, kolektivna organizacija, ki zastopa avtorje AV-del, igralce in filmske producente.

Osnovna naloga vsake kolektivne organizacije je, da s čim manjšimi stroški v čim krajšem času zbrana nadomestila razdeli imetnikom pravic. Naša glavna vira prihodkov sta kabelska retransmisija in zasebno kopiranje (na cedeje, telefone, trde diske), katerega izvajanje pa se, žal, že peto leto zapored ne izvaja, čeprav so kolektivne organizacije dogovor glede zbiranja dosegle. Tako nastala škoda za imetnike pravic se meri v nekaj tisoč evrih dnevno.

Je, ker so zavezanci za plačilo uvozniki nosilcev in naprav, za katere obstajajo evidence, sicer pa plačilo zavezancem nalaga tudi zakon iz leta 1995. Leta 2009 je ta sistem odlično funkcioniral in dajal imetnikom pravic 1.000.000 evrov iz tega naslova.

To je v bistvu bolj vprašanje za Urad za intelektualno lastnino, ki podeljuje dovoljenja. Sam že pet let na vseh uradnih srečanjih poudarjam, da ima urad skladno z zakonom diskrecijsko pravico podeliti dovoljenje komur koli, in to pod pogoji, ki jih lahko sam določi. Kaj bi si sploh še želel lepšega nekdo, ki si iskreno želi urediti področje? Zakaj se pristojni ne odločijo za ta korak? Ne vem. Dejstvo je, da smo se kolektivne organizacije prav na pritisk urada poenotile, izbrale skupnega izvajalca zbiranja teh nadomestil, pa tudi to očitno ni bilo v redu. Še anekdota: maja je bil na obisku kratek čas pri nas Xavier Blanc, generalni sekretar evropske organizacije AEPO-ARTIS, ki se je že v okviru programa Phare pred petnajstimi leti prvič seznanil s stanjem na tem področju pri nas. Ni mogel skriti razočaranja nad dejstvom, da je država, čeprav je to obvezo sama zapisala v zakon, v petnajstih letih poskrbela zgolj za dve leti zbiranja. Ponovno naj poudarim, če ima kdor koli iskreno željo urediti to področje, lahko podeli začasno dovoljenje pod pogoji, ki jih sam določi, in to komur koli: pravni pisarni, zasebniku, združenju… Za imetnike pravic bo vsaka rešitev boljša, kot zdajšnje stanje, ki se vleče že šesto leto.

Trenutno jih je 52, največji so Telemach, Siol, T2, Amis, posredujejo več kot 150 TV-kanalov in ti predvajajo na tisoče AV-del. Običajna praska po svetu je, da se pogodbe in dovoljenja sklenejo s kolektivnimi organizacijami za zaščito avtorskih pravic, ki jim kabelski operaterji plačujejo določena nadomestila, ne pa za vsako AV-delo posebej. AIPA torej zbira ta nadomestila in jih najmanj enkrat letno razdeli imetnikom avtorskih pravic.

Ne vem, če ravno obogatijo, vsekakor pa dobijo tisto, kar jim glede na frekvenco uporabe njihovih del pripada. Zneski se gibljejo od nekaj sto čez nekaj tisoč do več 10.000 evrov letno. A seveda ne gre samo za slovenske avtorje, ampak tudi za množico tujih. Vzemimo primer: film Titanik je bil lani recimo prikazan petkrat na treh različnih kanalih, za kar smo zbrali okoli 500 evrov, in ta sredstva bodo nakazana tisti organizaciji, ki ščiti imetnike avtorskih pravic Titanika. AIPA je namreč vpeta v svetovno mrežo kolektivnih in drugih organizacij za zaščito avtorskih pravic.

Da, tako kinematografski kot TV-filmi in še cela paleta drugih AV-stvaritev, TV-nadaljevanke in nanizanke, pa t. i. sitcomi, risanke, glasbeni video spoti, reklame, dokumentarne in izobraževalne oddaje idr. Bum kabelske retransmisije AV-del se je pri nas začel v 90. letih, zibelka sporazumov in urejanja odnosov imetnikov pravic z operaterji pa je Beneluks.

Res je AIPA dobila dovoljenje šele oktobra 2010, vendar so se sredstva v imenu imetnikov pravic zbirala že od leta 1999 dalje. Le da so od te pogače imeli nekaj le izbranci, natančneje 4 ali 5 domačih upravičencev. Začasno dovoljenje za zbiranje nadomestil je takrat namreč imel SAZAS. Pri tem je morda še bolj zanimivo, da niti Urad za intelektualno lastnino (URSIL) kot glavni nadzorni organ nima prav nobene dokumentacije o tem, koliko sredstev je bilo zbranih v teh letih, kakšna so bila pravila delitve, kakšni so bili postopki odločanja, kdo je bil vpleten v te postopke in podobno. Za slovenske imetnike pravic morda še en šokanten podatek: ne obstaja niti dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, da bi se kdor koli na URSIL v desetih letih sploh trudil pridobiti kakršne koli podatke v zvezi s tem. In to čeprav so se zbirali milijoni evrov, ki so se potem neselektivno nakazovali v zasebno združenje v Švico. AIPA je na URSIL že pred leti naslovila več vprašanj v zvezi z zbiranjem v obdobju 1999–2010, vendar odgovorov še nismo dobili. Je pa bila AIPA prav zaradi vzpostavitve jasnega in preglednega sistema zbiranja in razdeljevanja nadomestil deležna velikih, tako domačih kot tujih pritiskov, saj smo uspeli prekiniti čudne finančne tokove na zasebne račune. Od tistih, ki podajajo zahtevke, zahtevamo jasna in nedvoumna dokazilo o imetništvu pravic. Prej se tega zlasti na škodo domačih imetnikov pravic ni počelo.

Ta zakon bi bilo res treba spremeniti ali dopolniti, ker so se zaradi silovitega razvoja tehnologije od leta 1995 dalje pokazale določene anomalije. Zakon je na primer nedosleden, ker na eni strani istovrstne imetnike pravic spravlja v neenak položaj, na drugi pa nekaterim avtorjem, kot so denimo scenografi, kostumografi in montažerji, po interpretaciji URSIL sploh ne priznava pravic do nadomestil iz naslova uporabe njihovih stvaritev.

Se pa na tem področju zadeva vendarle premika v pravo smer: jeseni bomo glede na zadnje napovedi dobili še zakon o kolektivnih organizacijah. To bo končno omogočilo vsebinsko kakovostnejšo razpravo o ključnih vprašanjih za avtorje.