Bi radi prisluškovali svojemu psu? Obiščite nas!

Spletni prisluškovalni raj

To je le del ponudbe največjega prodajalca, specializiranega za vohunske naprave na slovenskem trgu. Komur to ni dovolj, se gre lahko igrat vohuna na portal za male oglase, pa k nekaj manjšim ponudnikom. Če pogledate čez mejo, proti spletnim trgovinam iz ZDA in prijateljskih držav, je meja nebo. Vse je mogoče kupiti...

Za nakup orožja potrebujemo orožni list. Ker se predvideva, da bi ga lahko uporabili za ubijanje, tudi ljudi. Za nakup vohunskih naprav ne potrebujemo nobenega dovoljenja. Čeprav velja predpostavka, da jih bodo ljudje uporabljali za izvajanje nadzora nad drugimi, za posege v zasebnost drugih ljudi.

V oči mi je padel prodajni hit, miniaturna GSM prisluškovalna naprava. Vgrajeno ima SIM-kartico in visoko občutljiv mikrofon, ki zajame celotno zvočno dogajanje v prostoru. Ko zazna zvok, vas pokliče na mobilni telefon in prisluškujete lahko od koderkoli, ker deluje prek mobilnega omrežja. Lahko pa jo pokličete tudi sami, učinek je enak. Naprava je tako majhna, da gre v škatlico vžigalic. Pa še predraga ni – 89 evrov pri cenejšem ponudniku. Burila mi je domišljijo: lahko bi jo podtaknil sodelavcu ali uredniku v pisarno in... A bil sem v dvomih. Zakoni gor ali dol, vsega tega arzenala vendar ne more kupiti navaden mezdni delavec, se je oglašala kmečka pamet v meni.

Stvari je bilo treba preveriti. Najprej pri Andreju Krevhu, prodajalcu vohunskih naprav. Ne največjem, a ima tudi ta nekaj vabljivih kosov na svoji internetni strani. Kako bi napravico lahko legalno uporabljal? »Prisluškovanje je prepovedano. Drugače pa lahko te naprave uporabite za nadzor otroka ali psa. Ali če imate vikend in bi radi zaznali, če so na delu vlomilci.« Še kaj? »Verjetno je še nekaj legalnih primerov. Kaj naj rečem?« Stranke že povedo še kaj, a to ni za javnost. Vsaj kakšen ljubosumen in obupan kupec se gotovo najde med njimi. »Če mene vprašate, imajo te naprave za nadzor otroka.« Znanec pravi, da si bosta njegova predpubertetna otroka kupila očala in svinčnik s kamero, da se bosta igrala vohune. Morda bi to še lahko sodilo v legalno uporabo. Ali pa tudi ne. Kakšen navdušenec nad vohunskimi filmi bi podobno kot zbiratelji orožja lahko prisluškovalne naprave kupoval za domačo zbirko, čeprav... kdo ve, ali takšen zbiratelj obstaja. Potem mi je idej za legalno uporabo zmanjkalo.

Morda sem čuden. A ob vohunskih napravah nisem pomislil na psa niti na otroka, ampak na bolj vznemirljive in nevarne reči. Kaj pa, če ima še kdo tako izprijen um? »Uporabnik se sam odloči, za kaj bo napravo uporabljal. Lahko kupite pikado, ki ga boste uporabljali za šport, ali pa boste puščice metali v ljudi na cesti. Lahko kupite avto, ki je namenjen za vožnjo, ampak včasih se zgodi, da kdo povozi pet ljudi do smrti. Lokostrel je mogoče kupiti brez orožnega lista, kar pa ne pomeni, da lahko streljate vse po vrsti. Tudi orožja ne morete dobiti, če niste nekaznovani.«

Kazniva je zloraba, ne prodaja

Da prodajalec lahko prodaja vse te bondovske igračke, glede na veljavne zakone očitno ni dvoma. To so potrdile vse pristojne institucije. Policija, tržni inšpektorat in namestnik informacijskega pooblaščenca. »Takšnih elektronskih naprav je na spletu ogromno, in če se te ne zlorablja oziroma uporablja v smislu protipravnosti, kot to določa materialna kazenska zakonodaja, potem prodaja, nakup ali posedovanje takšne naprave ni kaznivo,« se prodajalčeve besede glasijo v policijskem jeziku. Težava nastane, ko pride do neupravičenega prisluškovanja ter zvočnega in slikovnega snemanja, kar sankcionira kazenski zakonik. Najhujša zagrožena kazen s tega področja je do pet let zapora. »Očitno tudi zakonodajalec tem deliktom ni dal posebne teže, saj je določil, da se storitev tega kaznivega dejanja po uradni dolžnosti preganja zgolj v primeru, če ga izvrši uradna oseba, v drugih primerih pa se pregon prične na predlog oziroma na zasebno tožbo,« pravijo na policiji.

Pojasnilo me je vznemirilo. Če kupim napravo, ki me je pritegnila, resda še ne bom kriminalec, a bom potencialni kriminalec. Kolena so se mi zašibila. Stvar je resna. Terjala je nadaljnje poizvedovanje. Namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič je bil pravi naslov.

Ali obstaja kakršnakoli podlaga, po kateri ima lahko fizična oseba pravico do skritega snemanja? »Te pravice nima. Dejansko imamo pravico do snemanja kvečjemu, če nam jo nekdo podeli. Oseba, ki se strinja. Sicer pa je snemanje posameznika brez njegove vednosti zelo pogosta kršitev.«

Prisluškovalne naprave je torej mogoče prosto kupovati, uporabljati pa ne. Bi se dalo to urediti na kakšen drugačen način? »Najbrž bi bilo zelo težko urediti to področje, saj je praktično vsako napravo mogoče uporabiti za nedovoljeno snemanje. Samo naziv, da gre za vohunsko kamero, še ničesar ne spremeni. Predstavljam si, da bi bilo zelo težko regulirati prodajo teh naprav. Najbrž ravno iz tega razloga prodaja še ni sporna.«

Pomembno je le, da prodajalci prodajajo naprave v skladu s predpisi, ki urejajo dejavnost in varstvo potrošnikov. Nadzor nad tem je v pristojnosti tržnega inšpektorata, ki prodaje tovrstnih naprav ne prepoveduje. Informacijski pooblaščenec meni, da bi moral prodajalec prisluškovalnih naprav kupce opozoriti na posledice nezakonite uporabe (kar nekateri slovenski ponudniki počnejo, drugi ne), vendar ne pozna predpisa, ki bi prodajalcu to nalagal. »To posledično pomeni, da informacijski pooblaščenec zoper podjetje ali posameznika, ki zgolj prodaja ali poseduje prisluškovalne naprave, ne more ukrepati.«

Z obstoječo zakonodajo se ne strinja ustavni pravnik Andraž Teršek, ki je ogorčen nad internetnimi stranmi, ki vabijo k nakupu vohunskih naprav. »Seveda bi bilo mogoče prepovedati takšne oglase. Takšne oglase ali podobne reklamne pozive potrošnikom bi bilo celo treba prepovedati! Kaj bi bilo treba storiti potem, da bi te prepovedi v družbenih praksah učinkovale, je drugo vprašanje. Ki je tudi pomembno, a je pretežno neodvisno od prvega. Prepoved pri prvem vprašanju je odločilna. Kdor ne razume, zakaj je tako, pač ne razume, za kaj gre. In kdor misli, da nima smisla prepovedati tistega, kar je potem težko nadzirati, pravo razume zelo drugače, kot ga razumem sam. Pogovor je tako znatno otežen, rešitve problemov pa skoraj nedosegljive. Le kaj bi vam pristojne institucije odgovorile, če bi jih obvestili, da je neko zasebno podjetje odprlo prodajni center, v katerega oglaševalsko vabi potrošnike s sloganom 'Pri nas dobite najboljše in najcenejše orodje za krajo avtomobilov s parkirišč'?«

Ljudje, ki kupijo napravo na spletu, so lahko zavedeni. »Marsikdo misli, da če je nekaj kupil na internetu, sme to tudi uporabljati. Seveda je to daleč od resnice,« je pojasnil Andrej Tomšič. Še posebej, če gre za nadzor zaposlenih v podjetju. Urad informacijskega pooblaščenca se srečuje z najrazličnejšimi prijavami in kršitvami. Ponavadi gre za nadzor delodajalcev nad delavci, kot je sledenje zaposlenim z uporabo GPS-naprav v vozilih, nadzor obiskovanja spletnih strani, snemanje klicev, nadzor elektronske pošte, gibanja znotraj večjih stavb, namizja zaslona zaposlenih in programov. »Nadzora delodajalcev je v zadnjem času več, morda zaradi gospodarske krize. Po drugi strani pa tudi tehnologija čedalje več omogoča, in tudi zaposleni uporabljamo tehnologije, ki puščajo sledi za sabo.«

Detektivi na tanki liniji

Navzkriž z roko pravice res nihče noče priti, zato je bolje, da prisluškovalno orožje ostane tam, kjer je. Na spletu ali v skladišču. Bolj pametno je najti legalen način vohunjenja. Obstajajo profesionalci, ki se s tem ukvarjajo. Detektivi.

»Mislim, da me partnerka vara. Vsak torek zahaja s prijateljicami v mesto, prejšnji teden pa je bila z nekim moškim videna v kinu. Ali jo lahko preverite?« sem se zlagal detektivki Bernardi Škrabar. »Seveda.« Za izkušeno detektivko je bil to otroško lahek primer. Ponavadi klienti pridejo k njej z manj uporabnimi podatki in z bolj vznemirjenim glasom. Nič čudnega, da je bila rahlo sumničava, ali je zgodba resnična.

Postopek je naslednji. Detektivki prinesete sliko partnerke, podatke o njenem vozilu, poveste, s katerega naslova in kdaj se bo odpravila na teren. Detektivka se bo skrila, tako da je vaša žena ne bo videla, ji sledila, in ko se bo kaj zgodilo, škljoc, škljoc. Slika z ljubimcem bo narejena. Poklicala vas bo. Če se boste hoteli soočiti z bodočo bivšo, boste lahko prišli na kraj dogodka. In delo bo opravljeno.

Ko je končala s pojasnjevanjem postopka, je detektivka občutila, da tudi v novinarstvu obstaja kakšen (detektivski) trik. Ni bila jezna, ampak je potrpežljivo odgovorila še na kup vprašanj. V postopek nadzora domnevne prešuštnice ali prešuštnika je torej vključeno tudi fotografiranje, čeprav tisti, ki ga fotografirajo, tega ne ve. Sliši se problematično. »Fotografirati smemo, dokler gre za javni ali javno dostopen prostor. Če bi šlo za zasebni prostor, tega ne bi mogli početi.« Toda tudi znotraj javnega prostora ima vsak posameznik zasebni prostor. Če bi se pod Prešernovim spomenikom pogovarjal s prijateljem...  »Če bi se dobili s kakim konkurenčnim novinarjem in mu razkrivali poslovne skrivnosti, potem bi to lahko dokumentirali. Kajti naročnik bi nas v tem primeru pooblastil, ker bi sumil, da raznašate poslovne skrivnosti.«

Bi lahko za potrebe stranke detektivka tudi prisluškovala? »Ne. Prisluškovanje ni dovoljeno. A je precej podobnega povpraševanja, ki pa ga je treba selekcionirati.« Tudi ob prošnji za skrito snemanje ali sledenje bi klient naletel na isti odgovor. Si je pa sledilno napravo mogoče vsaj izposoditi.  »Če je vozilo, v katero jo boste namestili, vaša last, potem to ni problem. Če vozilo ni vaše, ste prestopili mejo zakona.« In s tem tudi vi, ker bi mi jo posodili? »Če bi vam posodila napravo, potem bi vi razpolagali z njo. Podpišete izjavo, v kateri je navedeno, da gre izključno za vaše potrebe in da boste z napravo rokovali izključno zase. Če bi napravo nastavili v tuje vozilo, pa to zagotovo ne gre.«

Agencija Bernarde Škrabar se ukvarja predvsem s pomočjo podjetjem. Preverja stroške prevoza na delo, izvaja notranje nadzore, preiskave v primeru notranjih kraj, preverja bolniške odsotnosti, preučuje anonimna pisma, izvaja teste alkoholiziranosti... V opisu del se najde še marsikaj, detektivi pa se lahko hitro znajdejo na robu med dovoljenim in nedovoljenim, vedno so blizu posegu v zasebnost. V vsakem primeru posebej presojajo, kaj se sme in kaj ne, v veliko primerih pa ne gre brez zasledovanja oziroma spremljanja, kakor se izražajo detektivi. Na primer pri nadziranju, ali je zaposleni med bolniškim dopustom doma in ali res živi na naslovu, ki ga je prijavil delodajalcu. »Vedno je odvisno od tega, koliko informacij imamo. Ampak tisti, ki pravi, da v njegovem delu ni spremljanja, se slepi. Ne da se drugače.« Pomembno je, kako detektiv zapiše poročilo. To je spolzek teren, kjer se ločijo boljši od slabših, bolj etični od manj etičnih. Ni namreč pametno poročati o zasebnih stvareh, ki niso pomembne za določen postopek.

Detektiv ne sme prisluškovati, lahko pa posluša. »Če gre za sum kršitve v službi, gremo poslušat. Ne posnamemo pogovora, ampak kot priče v poročilu zapišemo, kaj se je dogajalo. Toda spet smo na meji. Točno moramo vedeti, kateri podatek lahko uporabimo in katerega ne. Naš poklic ni šala, dokazi morajo biti trdni in pridobljeni na zakonit način.«

Vohunjenje za zaposlenimi

Napadla me je žlehtnoba. Ni hudič, da se tudi detektiv od detektiva razlikuje in da eni bolj sledijo zakonom in etičnim normam, drugi manj. Če mi že ni uspelo kupiti prisluškovalne naprave, bom vsaj preveril, ali vsi detektivi delijo mnenje, da je skrito snemanje nedopustno. Spet je bila potrebna majhna zvijača.

Poklical sem eno od detektivskih agencij in vprašal, ali bi lahko prišli v moje namišljeno podjetje namestit kamere, ne da bi to zaposleni vedeli. Zakaj takšna želja, nisem razlagal. Le da se dogajajo čudne reči, se je glasilo pojasnilo. Detektiv na drugi strani telefonske linije je brž privolil v kupčijo, ki se mu je obetala.

»Zadevo lahko namestimo. Imate sprejete pravilnike v podjetju?«

»Ne. Mi bi to naredili bolj na skrivaj.«

»Ja, razumem, saj smo že imeli take primere. Lahko namestimo kamero srednjega ranga, da se dobro posname. Ne vem, za kaj gre. Za tatvine ali zlorabe. Če delavca dobimo na posnetku, se ga pripravi na sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Ali pa celo odpoved. Tako ali drugače. Stvar dogovora.«

»Če tega nimamo v pravilniku, to ni problem?«

»Odgovornost je vaša. Mi pa lahko to naredimo. Posnetka ne smete dati v javnost ali tretji osebi, ker boste za to odgovarjali. Če ostane za interno rabo, pa se to lahko naredi, na tak ali drugačen način. In delavca nekako skušamo pritisniti za sporazumno prekinitev pogodbe. Takšne so prakse.«

Če bi direktor podjetja in detektiv res izpeljala tak posel, bi po mnenju informacijskega pooblaščenca to lahko pomenilo storitev kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja (138. člen KZ). Zanj je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Če bi se poleg slikovnega izvajalo tudi zvočno snemanje, bi takšno ravnanje lahko pomenilo hkrati tudi kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja (137. člen KZ), za katerega je prav tako predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Informacijski pooblaščenec sicer meni, da bi takšen primer pomenil tudi kršitev določb zakona o varstvu osebnih podatkov.

Predsednik detektivske zbornice Janko Trivunović ima nekoliko drugačno mnenje. Na vprašanje, ali bi bila direktor podjetja in detektiv navzkriž z zakonom, če bi takšen posel izpeljala, je sprva pojasnil, da je treba najprej ugotoviti, za kakšne kršitve naj bi šlo pri zaposlenih, ki naj bi jih detektiv preverjal. »Treba je ugotoviti, ali gre za disciplinske kršitve, povzročanje materialne ali nematerialne škode, iznos poslovnih skrivnosti iz podjetja ali tatvino. Torej, katero dokazno gradivo direktor potrebuje.«

Detektiv je tako močan, kolikor je močan direktor. Pooblastila detektiva so tako široka, kolikor široka pooblastila ima direktor. »Naročnik lahko na detektiva prenese samo tiste pravice, ki jih ima sam. Torej, če ima naročnik pravico nekoga nadzirati in to pravico prenese na detektiva, ni nič spornega. Vse je odvisno od konkretne naloge in zahteve naročnika. Na podlagi zakona o detektivski dejavnosti lahko detektiv pri izvajanju naročila uporabi določena tehnična sredstva, na primer slikovno snemanje. Če gre za izvajanje konkretne naloge, kršitve direktorja in detektiva ne more biti, torej tudi ne moreta zanjo odgovarjati.«

Torej gre za pravico do nadziranja. Mislil sem, da take pravice ni. A svet ni idealen. Pravico do nadzora si direktor lahko skuša pridobiti tudi s privolitvijo zaposlenih, kar pa je z vidika delovnopravne zakonodaje, kot je pojasnil Andrej Tomšič, problematično. »Minimalni standard je, da bi morali biti vsi nadzori zelo natančno opredeljeni v internih aktih. V delovnopravnih razmerjih je privolitev delavca zelo na trhlih nogah. Ker je praktično vedno lahko izsiljena, saj je običajno delodajalec močnejša stranka, ki ima močnejše pogajalske argumente kot zaposleni. Zato določbe zakona o delovnih razmerjih in evidencah na področju dela in socialne varnosti govorijo v to smer, da je potrebno in dopustno zbirati le tiste osebne podatke, ki so res potrebni za uresničevanje pravic in dolžnosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja.«

Če vas ne nadzira oblastni direktor, ne zvedavi sodelavec, ne obupana in ljubosumna partnerka ali partner, ne zaslužka željni detektiv, ne prismuknjeni novinar, je vseeno možno, da vas ima nekdo na očeh s pomočjo telefonskih aplikacij ali računalniške programske opreme.

Tudi to je mogoče dobiti na internetu, nekatere programe brezplačno. »V Google vtipkajte 'spy mobile phone' in dobili boste cel kup stvari,« je dejal Matej Vražič, strokovnjak za informatiko v eni od detektivskih agencij. »Program se namesti na telefon. Ta potem spremlja vse, kar se dogaja na tem telefonu. Klice, tekstovna sporočila, kaj uporabnik gleda na telefonu, do katerih slik dostopa... Na daljavo se da vključiti tudi mikrofon. Mogoče je doseči celoten nadzor nad aparatom.« To se naredi ročno. Tako, da vohun program namesti na telefon svoje tarče. V obtoku so tudi že programi, ki omogočajo prisluškovanje na daljavo, pri čemer zadošča že telefonska številka osebe, ki ji želiš prisluškovati. Vendar: »Te programe smo iz radovednosti testirali v našem detektivskem laboratoriju, a ni šlo. Ni tako enostavno.« Če vam »programski« način prisluškovanja ni všeč in ste pripravljeni odšteti nekaj evrov, še vedno lahko prisluškujete s pomočjo naprav, ki jih prodajajo v trgovinah z vohunsko opremo. In tam lahko najdete tudi naprave, pri katerih je za prisluškovanje dovolj, da poznate telefonsko številko žrtve.

Matej Vražič je opazil, da je zlorab tovrstne opreme vse več. »Mislim, da je zlorab ogromno. Že če pogledate trgovine z vohunskimi aparati in njihov promet, je jasno, da je tega zelo veliko. Prav tako se vedno več oseb obrača na nas, da jim pregledamo telefone in računalnike za tovrstne programe. Zasebnost posameznika bi vendarle morala ostati nedotakljiva, saj je to ustavna pravica.«

Kako naj se potem državljan upre orožju 21. stoletja, če se mora ves čas boriti na fronti, čeravno virtualni? »Mislim, da so na drugi strani preveliki interesi, da bi se to dalo ustaviti. Tukaj še vedno najbolje deluje zdrava kmečka logika.«

Kako pa je z velikim bratom? Smo še varni pred njim? »Mislim, da ne.«

Potem si je morda res najbolje kupiti prisluškovalno napravo. Imeti orožje pri sebi. Za vsak primer. Da bomo vsi vedeli vse o vseh. Nadzorovali, bili nadzorovani, postali prozorne številke. In ljubili velikega brata.