Da je referendum o varčevalnem vprašanju kolosalno zapravljanje časa in denarja, je bilo znano že dolgo pred odhodom na volišča. Če bi si Grčija lahko »privoščila« upoštevati na referendumu izraženo voljo ljudstva, bi od varčevanja odstopila že mnogo prej. Tam od konca 2010, če ne še celo prej, je namreč kristalno jasno, da si prisilnega varčevanja volilci ne želijo. Paket višjih davkov, nižjih socialnih pravic, daljše delovne dobe in drugih grenkih zdravil bi bilo težko prodati tudi znatno bolj fiskalno konservativnim volilcem, kot so grški. Končno je tudi gibanje popularnosti Sirize učinkovit barometer odpora do politike varčevanja. In Siriza je bila do pred nekaj tedni zelo popularna. Po letih gospodarske kontrakcije, visoke brezposelnosti in rastoče socialne stiske je bilo videti, da so grški volilci za ustavitev varčevanja pripravljeni tvegati tudi izstop iz evrskega kluba.
Na koncu nekajtedenske drame med komisijo in grško vlado smo sicer dobili pričakovano rešitev, ki pa v ničemer dokončno ne rešuje grškega vprašanja. Jeseni ali najkasneje konec leta si lahko znova pripravite pivo in čips ter iz svojega najljubšega naslanjača opazujete nova nadaljevanja sage na relaciji Bruselj–Atene. Tudi ob eksplicitnem nasprotovanju Mednarodnega denarnega sklada namreč evropska komisija in ECB vztrajata pri tem, da rešitev Grčije temelji na strogem varčevanju in nerealnih predpostavkah o bodočem gospodarskem razvoju države. To smo že videli. Albert Einstein je norost definiral kot to, da določeno stvar delamo vedno na enak način, a pričakujemo drugačne rezultate. Norosti je očitno dovolj na obeh straneh pogajalske mize, le nam se zdi, da ves čas gledamo ponovitev istega dela nadaljevanke.
Mnogi še danes rešitev grške krize vidijo v bankrotu in izstopu iz evrskega območja. Kot validacijo ideje »bankrota v lastni režiji« služi ekvadorska izkušnja iz leta 2008, ko je predsednik Rafael Correa ustavil poplačilo dveh tranš obstoječih državnih obveznic. To je storil po tem, ko je ekvadorska državna komisija ugotovila nepravilnosti v pogodbah za ta del dolga in obveznice razglasila za »nelegitimne«. Zanimivo je, da se je neplačilo zgodilo, čeprav je bil Ekvador popolnoma plačilno sposoben in bi tudi ta del dolga lahko odplačal. Veliki met se je Correi posrečil s tem, ko je državi v kratkem po »bankrotu« veliko večino dolga uspelo odkupiti po skoraj dvotretjinskem diskontu. Ekvador se je delno razdolžil, ob tem pa si ni popolnoma zaprl dostopa do finančnih trgov. No, slednje zgolj nominalno, saj so se lahko znova zadolžili šele lani, torej po šestih letih izgnanstva. In to po 8-odstotni zahtevani stopnji donosa.
Grčija ni Ekvador. Ne more si privoščiti šestletnega izgnanstva s finančnih trgov. Trenutno brez svežih prilivov ne bi zdržala niti pet tednov. Za kredite plačujejo izjemno nizko obrestno mero na nivoju ene četrtine te, po kateri se zadolžujejo njihovi latinskoameriški bratje v orožju. Najpomembnejše razlike med obema in hkrati ključne ovire za grški bankrot pa so, da Grčija nima nafte, da je Ekvador imel veliko srečo z nastopom finančne krize v času svojega bankrota in da, v nasprotju z Ekvadorjem, Grčija nima svoje valute. Unilateralni bankrot Grčije je trenutno zgolj fantazija in še ta je znatno bližje argentinski verziji bankrota kot ekvadorski. Argentinski bankrot leta 2001 je z 80 milijardami dolarjev po velikosti dolga občutno bližje potencialnemu grškemu kot ekvadorski z dobrimi tremi milijardami. Tako Argentina kot Grčija sta pred bankrotom doživeli nekaj let globoke gospodarske krize. A Grčija ni niti Argentina. Pomembna prednost Argentine je v tem, da ima ta razmeroma močan industrijski izvozni sektor, ki bi imel največ koristi od devalvacije.
Edina realna in dolgoročno vzdržna opcija za Grčijo je ponovni delni odpis dolgov. Torej neke vrste urejen bankrot ob privolitvi kreditodajalcev. Lepše se sicer sliši, da bodo reformni ukrepi za spodbujanje konkurenčnosti ter masovna privatizacija ponovno zagnali komatozno gospodarstvo, a to, če se bo sploh kdaj zgodilo v obsegu, ki ga pričakujejo kreditodajalci, je oddaljeno še vsaj nekaj let. Poleg tega je trenutni grški dolg pri 180 odstotkih BDP (320 milijardah evrov) in ne kaže znakov, da se bo v kratkem zmanjšal. Napovedi celo kažejo, da naj bi po letu 2020 dosegel mejo 200 odstotkov BDP. Še vedno veljaven posojilni pogoj trojke, da naj bi Grčija že v nekaj letih dosegla in držala stabilen 4,5-odstotni presežek primarnega proračuna pa je, zaradi do sedaj videnega, čista fikcija. Objektivno si je treba priznati, da Grki tolikšnega dolga verjetno ne bodo nikoli odplačali.