Zadnjič sem bil prepričan, da jih ni. Ni bilo običajnega nerganja Lukca, ki ima v ustih tako rad levi palec, da bi me res presunilo, če bi cuzal desnega. Ni bilo zategnjene in vojaško strumne govorice Janeza, ki je bil bolj tiho samo takrat, ko je imel »hausarest«, ker naj bi nekaj ušpičil. Celo Zoran se je nekam potuhnil in v peskovniku gradil hišice in med njimi z lopatko ceste in grad je bil na peščeni vzpetini in se je smejal, kako mu vse uspeva. Najbolj me je presunilo, da je molčala Alenka. Potegnjen deklič namreč rad vrti jezik in nikoli ni tiho, včasih gre res vsem že na živce. In mili, spokorni in vdani glas naše Milči (uradno ji je ime Ljudmila, a je to preveč togo za to prijazno bitjece) je tudi nekam poniknil, bolj tiho je verjetno le pri nedeljski maši. Dejan ni niti pisnil, raje je tekal naokoli: se mi zdi, da je zadnje čase vedno bolj okrogel ta korenjaški fantič. Miroslav si je le popravljal očala, pomenljivo gledal okoli sebe in zdelo se mi je, da najbolj pogreša Karla. Pa ne da je obešenjaški šaljivi Korlček kaj zakuhal? Ko on kakšno svojo »prijavi«, se vsi (grenko ali sladko) smejejo. Pa ja ni zdaj v tej svoji vlogi »afenpoldeta« šel predaleč? Sklonil sem se čez balkon prav previdno, nočem biti opažen – jaz sem svoj svet, oni pa svoj, jasno! In res Karla ni bilo, morda pa se je šel igrat na drugo dvorišče, ko pa z vsemi zna hitro vzpostaviti stik in dejansko nobena druščina brez njega ne more? Miroslav je posebej živčno pogledoval nekam v daljavo, kot bi Karla iskal tam za hribi. Gubal je čelo in si z rokami objemal glavo, težke skrbi ima fantič! A je do zdaj še vedno znal ohraniti veljavo v druščini, četudi sploh ni nič takega naredil ali rekel. Nekaterim pač uspe!
Nisem se motil: molčali so. Vsi. Res je, da so drug drugemu nekaj šepetali, pomenljivo polagali prste na ustnice, češ: tišina, tiše, čisto tiho! Priznam: bili so mi všeč tudi brez »obveznega« Karla, ki za molčečo druščino ni imel časa. Šele tedaj sem na oknu, skrito za zaveso, opazil sosedo. Babnica je nemogoča: svojemu vrtičku, polnemu plevela, nikdar ne reče drugače kot »lepa naša«. In sem v hipu dojel, da je ona vzrok za molk spodaj. Otročad je bog ve kako ugotovila, da soseda vleče na ušesa. In so seveda utihnili in stopili skupaj. Jih že v šoli učijo, da ni lepo vleči na ušesa in potem še špecati. Nekaj sem sitni babnici na sosednjem balkonu moral priznati: do zdaj otročadi ni še nihče utišal in povezal v celoto otroške druščine. Da ji pokažem, da tudi jaz vem, kaj počne, sem firbčno sosedo presenetil z utišanim glasom, da ne zmotim miru pod balkonom: »Gospa, z balkona se bolje sliši.« Švignil sem z balkona, tako grdo je pogledala!
Iz kuhinje sem zaslišal znan glas: »Do sem sem slišala, kako te je zopet ona ogovarjala! A ti nisem stokrat zabičala, da nimaš kaj s sosedo…« Tako je pač, če ljudje slišijo tisto, kar bi radi slišali, kajne? In meni se je zdelo, da slišim, da me vabijo v bife na hladno pivo…